Samost, pot proti mirnejšemu izhodu…

Edino vodilo, na temelju katerega zmorem biti to, kar sem, samemu sebi vselej enak, in zvest, je moj vrednostni sistem, vsebine, ki jih kot svoje vrednote obravnavam!

 

Med te, moje vrednote, ne sodijo »vrednote« občestva! Daleč od tega! Iskrenost, potemtakem poštenost, dobrota, potemtakem uvidevnost, sočutnost, nesebičnost, če zaokrožiš – etičnost, človečnost.

 

Ja, zavedam se svoje »čudnosti«, ki se »grize« skozi ves moj čas, iščoč sami sebi neko vsaj podobnost, primerljivost, in to počne, kaže, predvsem radi tega, da si razočaranja ustvarja. Pravijo, da je težko v senu iglo najti, a še vedno lažje, krepko lažje, kot v svetu živalskih nagonov tisto, kar meni velja, po čemer skušam, v največji možni meri, živeti. Tam, kjer je tako poredkoma posejano, da se nenehno sprašuješ o tem, če sploh obstaja, tam je iskanje hudičeva zadeva, tam je življenje, ki se s tem iskanjem izkazuje, kazen, težka kazen!

 

Nisem sam odločal o svoji zasnovanosti, nihče me ni povprašal o tem, ali naj me rodijo v podobi človeka, ali zgolj v podobi enega-med-neštetimi. Rodili so me, in mi ničesar povedali tistega, s čemer bi me k odgovoru napotili, sam sem se moral do njega dokopati. Tako da poznam, razumem usode vseh tistih, ki so, skozi čase, sami na svojih bregovih stali, se tokovom zoperstavljali, po vrsti za »nenormalne« razglaševani, čeprav… zanimivo, a nikogar od vseh ostalih, tistih »normalnih«, niti malo ne (z)bega dejstvo, da so se prav ti na samost obsojeni z nečim izkazovali, in izkazali, da je čas njih prav pokazal, pa so dospeli, četudi, večinoma, ne v času lastnega obstajanja, do nekakšnega zadoščenja, jalovega resda, njim popolnoma nevrednega, a kljub temu.

 

Ja, vem, pa še kako dobro vem, kaj pomeni biti sredi »pametne« bebavosti, požrtne nagonskosti, »človeške« živalskosti! Tako dobro vem, da sem se, kolikor je to sploh mogoče, na njen rob umaknil, da mi je vsaj neposreden stik z njo večinoma prihranjen.

Vem, kako je samemu živeti, ves čas to vem, tudi takrat, ko sem se s takšnim življenjem sredi gneče kazal. In še nisem ugotovil, kaj je huje, to, da si sam sredi vseh, ali to, da si odmaknjen od nekaterih…

 

Nisem srečal, doslej vsaj, posameznika, ne-občega, katerega kalupi nagonskosti ne bi vsaj prizadeli, dodobra, če ga že pobiti, zatreti, povsem, niso zmogli! Ja, tako uspešno deluje »vzgoja«, tako delujejo pričakovanja okolja, njegova »demokratičnost«, njegovo »upoštevanje« drugačnosti, celo neka, zgolj lažna, neuresničljiva želja po tistem ne-bodi-kot-drugi!

Ne gre drugače, volkovi te zmorejo, rastočega med njimi, samo po vseh štirih naučiti, in tuliti, zavijati, renčati, cviliti, goltati, v kosih, surovo, krvavo… drugega ne zmorejo, drugega ne premorejo, samo njim enaki so jim sprejemljivi.

 

Ni človeku drugega, v oceanih ne-ljudi, kot do grenkobe dospevati, se, s polomljenimi krili, učiti do neba, vsaj skušati ga doseči, za trenutek, dva, kot to, da, v končni fazi, vsaj povpraša o smiselnosti lastnega rojstva, če že njegovega dneva ne prekolne! Ni, na žalost, med vsemi, ki niti tega ne vedo, o čem govorijo, pa zmorejo celo »dobri« biti, in ne vem kakšni vse v drugačnosti od resnice izkazovani.

 

Človeka nikar, je, v svoji mladi, naivni in predvsem nevedni mladosti Srečko spisal. Eh, Srečko, pa prav človek je tisti, ki je na tem »lepem« svetu nenehno na udaru!