V kalupih…

Ne išči človeka med živalmi, če pa že, potem ga boš težko našel. In mu še težje dopovedal, da obstaja tudi drugačen svet, od tistega, katerega je, med živalmi, vajen. In bo skorajda nemogoče, to, da ga boš iz krempljev iztrgal…

 

Kalupi. Obstajajo, in vselej so, in do konca bodo. So, v bistvu, edini način, na katerega zmore nagonskost obstajati. In so povsod, kjer je nagonskost. In skušajo vase ujeti tudi tisto, kar, po svoji zasnovi, ni nagonsko. Da bi spremenili, sebi ustrezno, da bi potolkli, pobili, vse drugačno, njim nasprotujoče…

 

Veliko je bilo zapisov o »volčjih otrocih«, o dvonogih mladičih, denimo v Indiji, katere so, kot nezaželene, starši odnesli v gozdove, in jih tam pustili. In so jih volkulje, volčja krdela posvojila. Da so po vseh štirih odraščali, se s tuljenjem, renčanjem, cviljenjem pogovarjali, z zobmi surovo meso trgali…

Veliko, in še več je bilo nekega truda, napora, časa, potrebnega za to, da so takšne mladiče, kadar so jih našli, in jih v svoje, dvonogo okolje, popeljali, v svoje kalupe, ne-volčje, prestavili. A še vedno v kalupe, ki se od volčjih samo po tem razlikujejo, da je hoja dvonoga, da pogovor teče v besedah, katerim pomena ne poznaš, da jedilni pribor uporabljaš…

 

»Ljudje večinoma niso zmožni videti drugega, kot površje, zunanjost…« je bilo zapisano v pisanju nekega velikana misli, in ugotovitev še kako drži! Zato tudi presojajo na temelju videnega, slišanega… na temelju čutnih zaznav, dočim…

Pri živali obstaja »šesti čut«, razvita je, vsaj pri določenih vrstah, intuicija, in žival zmore »zavohati« namere, razpoloženje, značaj, pa se zmore z nezaupanjem izkazovati tudi krepko prej, preden jo slabe izkušnje do nezaupanja pripeljejo.

 

Odklanjal sem, kar dolgo časa sem odklanjal posledice teh kalupov, in rezultat, ki je bil pozitiven, potrjuje mojo ugotovitev, da so prepričanja tista, ki usmerjajo, uravnavajo izkazovanja, vsaj takrat, ko ne obstaja občutek lastne ogroženosti. Takrat, pač, ko takšen občutek obstaja, takrat vse odpade, tudi prepričanja, in samo nagoni, v nagonskem svetu, popeljejo…

 

Ugotovil sem, v konkretnosti, v praksi, kako zmorejo ti kalupi v lastno nasprotje spreminjati neko živetje. Tisto osnovno, z zasnovanostjo porojeno, do konca ukleščiti, mu ne pustiti živeti, drugače, kot nekje v globinah, in v nenehnem trpljenju. Obenem pa…

 

Ptica ne zmore mladičev učiti drugega, kot tisto, česar se je sama naučila. In jim ne zmore dati zmožnosti, katerih tudi njej Narava ni dala. Nikakršnih zmožnosti, od mišljenjskih naprej. Le kalupi ji ostajajo na voljo, le v kalupih zmore »vzgajati«, pa čeprav bi tudi brez njene »vzgoje« ti kalupi, sami od sebe, delovali.

 

Mačka uči svoje mladiče loviti. Prinese jim žive miši, in bdi nad ukom…

Šlo bi brez tega uka. Vsi trije mačkonarji, katere imam, so bili krepko premajhni, takrat, ko so k meni dospeli, da bi jih mačke česarkoli naučile! Dva sta bila celo tako majhna, da niti do konca nista zmogla spregledati, in jima je bilo potrebno s prstom smrčka voditi, da sta do ostankov hrane v posodici dospela. In zagotavljam, da, v odsotnosti njih mater, nisem tekal naokoli, da bi miš ulovil, in jim jo živo v učenje prinesel, vendar, in kljub temu – vsi znajo, in zmorejo (u)loviti! In tudi vedo, kaj bodo z ulovljenim naredili…

 

Ja, tudi kalupi so posledica nagonov, so samo podoba njihovega formalnega, posredno vidnega, izgleda. Pa, potemtakem, ni šole, ki bi bila potrebna za to, da – mladiči nikoli ne prerastejo svojih staršev, vsebinsko gledano, pač pa zgolj njihove kopije, nekakšni naravni kloni postanejo. Tako je Narava zapisala, takrat, kadar je svoje besede ohranjanju vrst namenila…

 

In – če ni šole, če ni »vzgoje«, ki bi iz istosti drugačnost naredila, potem tudi upov, utemeljenih, ni, da bi na temelju istosti svet kadarkoli drugačen postal! Razen…

 

Razen v primeru, ko bi svet človeka smel na svojem zaživeti, ločen od nagonskosti.