V nedelji hvaležnost večna…

Naužil sem se toliko laži, hinavščine, zahrbtnosti, toliko pokvarjenosti, najslabše vrste, da se ne morem izogniti vprašanju o tem, kaj sem na račun tega pridobil. Izkušeno je namreč temelj ugotavljanja, le-to pa do spoznanj vodi, odpira oči, kakor pravijo, in je zagotovo boljše, kadar po poti, imenovani življenje, hodiš z odprtimi očmi, kot pa zaslepljen, celo popolnoma slep…

 

Kakopak, kadar naokoli ne deliš udarcev, pač pa roko v prijem ponujaš, takrat te vsak prejet udarec zaboli dodatno, celo tako močno se zna z bolečino izkazovati, da njeno učinkovanje nikoli ne popusti. A ker se, tudi tako pravijo, v vsakem slabem tudi nekaj dobrega nahaja, je dobro biti tej bolečini hvaležen, ne nazadnje – vsaka šola nekaj stane, učimo se, bojda, dokler smo živi, pa ne kaže zanemariti prizadevanj tistih, jih celo v nič metati, ki nam pri uku pomagajo…

 

Sleherna neizkušenost se zmore, zlahka, z naivnostjo izkazovati, resda ne tako močno, kot se zmore z nezmožnostjo presoje, potemtakem z »naivnostjo«, izkazovati neumnost, a se izkazuje. Pa takšna naivnost, ob spoznanih udarcih, pravzaprav zaradi njihovega učnega delovanja, počasi izgublja svojo moč, celo tako silovito jo izgublja, da izgine, in se nikoli več ne obnovi. Sprva le po posameznih predmetih svojega naivnega verovanja, kasneje pa, ko se spoznanja v širino krepijo, tudi v splošni svoji podobi. Z drugimi besedami bi se to dalo zapisati tako, da, s časom, zahvaljujoč doživetemu, do popolnoma drugačnih podob okolja dospeš, kot so bile tiste začetne, v katerih si videl nasmejanost, a se je zahrbtnost uspešno skrivala za njenim hrbtom, in si videl poštenost, a se je preračunljivost povsem izmikala pogledu, in si videl dobroto, ki pa se je kot sila slaba maska sebične smrdljivosti izkazala. Potemtakem, aleluja, ugotoviš, da ne hodiš zaman v šolo, da ne mečeš denarja, namenjenega plačevanju šolnine, v nič!

 

Sprva gre lažje, kljub temu, da so prejeti udarci redkeje prepoznani kot – prejeti udarci. Resda nič manj ne bolijo, kot vsi kasneje prejeti, a je res tudi to, da ti, na začetku, ko začneš prve delilce teh udarcev izključevati iz svojega življenja, še kar nekaj sveta ostaja, tistega, za katerega meniš, v svoji zgolj načeti naivnosti, da je zares tvoj. Kasneje pa, ko spoznaš, da spoznanja rosnih let ne govorijo o posamičnostih, pač pa o vzorcih, ki se ponavljajo v nedogled, kasneje – ti sveta, tvojega, ne more več umanjkovati, ker ga, preprosto, niti toliko ni ostalo, da bi se utegnil dodatno zmanjšati. Pomeni…

 

Pomeni, povsem preprosto, to, da s slehernim spoznanjem tvoj svet postaja vse čistejši, saj iz njega izločiš nečistočo, in se v vsej svoji čistosti izkaže šele takrat, ko nimaš več nikogar, ničesar izključevati, ko dospeš do ugotovitve o tem, da so izjemno redki tisti, na katere se smeš zanesti, ki dejansko sotvorijo tebe, in si ti njih neizogiben del…

 

Spoznal sem oceane laži, in lažnivcev. Sila barvita je njih paleta, kajti laž se izkazuje tako tam, kjer si uresničitev nekega interesa išče, v nezmožnosti poštenega dospetja do nje, kakor tudi tam, kjer sicer, morda, nima nikakršnih slabih namenov, in je »zgolj« posledica miselnih nezmožnosti, neumnosti. A je še vedno laž, ne glede na to, da se lažnivec svojega laganja ne zaveda.

 

Ko bi pod vse izkazane zahrbtnosti črto potegnil, potem bi zapisal, da nikoli o obrazih ne presojaj, do takrat ne, dokler poslednjega ne spoznaš, tistega, ki na zatilju obstaja, in se v skritosti pogledom, ter v razkrivanju dejanske neke narave, izkazuje takrat, kadar meni, da mu je dovoljeno tako, ker ga nihče videti ne zmore, pa si do svoje spontanosti dovoli.

 

Goljufij sem srečal toliko, še zlasti takrat, ko sem v vlogi odločujočega, in v okviru pravil nekih združenj, ki naj bi za red skrbela, za korektnost, za poštenost, spoznaval odločujoče, ki enega samega, še najmanjšega načina izogibanja korektnosti niso iz svojih šap spustili, da mi je še kako dobro spoznano dejstvo, ki o tem pravi, da je občutek moči, nedotakljivosti, občutek skritosti pred pogledi morale, tako imenovana oblast, v vseh svojih podobah obstoječa, najboljša osnova za to, da se govoričenje o neki obči poštenosti kot navadno besedičenje, prazno, izkaže.

 

Da, tudi kradli, in ukradli, so mi. Od šolskih copat, in drugih nekih potrebščin, prek knjig, prek rezultatov mojih prizadevanj, mojega dela, vse do denarja. Le-tega so mi trikrat celo v takšni količini ukradli, da niti toliko moči nisem imel, da bi zamahnil z roko, češ pa-kaj-potem. Ne, samo »lepotam življenja« sem se lahko zahvalil, ker so mi, s plačilom neke dodatne šolnine, določene podobe do konca razkrile. In mi povedale predvsem to, da si bedak, kadar na iskrenosti in zaupanju temeljiš, tam, kjer iskrenosti ni, dočim zaupanje osnove nima, da bi obstajalo…

 

Pa to še ni bilo najhuje, glede kraj, najhuje je takrat, ko ugotoviš, da so ti ukradli dobesedno vse, celo tvoje življenje, neke sanje in snovanja, neke želje in pričakovanja, ko ugotoviš, da si ves svoj čas v podobah popolnega idiota preživel, ker si se dajal, in razdajal, tistim, ki tvoje žrtve, enega samega trenutka tebe samega, vredni niso. In dospeš, zlahka, tudi do ugotovitve, da ti je samo še nek od-danes-do-jutri ostal, in, posledično, do spoznanja, da bi bilo tebi samemu bolje, ko bi na tak način od samega začetka živel, v svoj prid, in na hrbtih nekih drugih. Ki bi jih, enostavno, po uporabi, po tem, ko bi iz njih izsesal tisto, kar si se izsesati namenil, zavrgel…

 

Grozljiv je ta učiš-se-dokler-si-živ, kajti – maloprej sem zapisal o ugotovitvi, da bi bilo bolje, ko bi tudi sam tako živel, pa se mi že nestrinjanje, z njo, porodi, celo tako močno, da temelje pod svojimi nogami izgubi, kajti… ne da se živeti kot človek, v kolikor se kot žival izkazuješ! Potemtakem mi, zagotovo, ne bi moglo biti bolje, ko bi mi bili laž, dvoličnost, zahrbtnost, goljufanje, kraja, izkoriščanje… v prijateljevanju, kot sestavni del mene, ko bi bil na jeziku nek ne-bodi-kot-drugi, dejansko pa zgolj in samo delček teh drugih! Obenem pa…

 

Ja, uk, vražji uk, obenem o tem govori, da zmoreš zgolj človečno kakor človek živeti, hkrati pa te pripelje do spoznanja o tem, da ti življenja, v tvojem od-danes-do-jutri ni ostalo, niti za mrvico, pač pa le neko obstajanje, samo sebi prepuščeno, v nemilost misli vrženo, v iskanje nekega vzroka, ki bi smel, vsaj brezglasno, plaho, v samega sebe dvomeč o nekem smislu taistega tvojega obstajanja govoriti! Da, spet, obstajanje v neko življenje spremeni, sredi širjav ničevosti, sredi obilja sebične goltavosti, praznine in sprijenosti. Znanstvena fantastika, iskati smisel tam, kjer ne obstaja…

 

Uk, do zadnjega trenutka uk! Če drugega ne, potem skozenj ugotoviš, da je vse tisto, kar so ti v nekih šolah, v nekih svojih učenjih govorili, navaden lari-fari, da ni boljšega učitelja, kot so odprte oči, in zmožnosti, za njimi ležeče. In da ni slabšega, bolj ničevega predmeta učenja, kot je prav svet, ki naj bi v svoji pošteni dobroti, ali pa dobri poštenosti obstajal. Svet, o katerem, morda, v nekih pravljicah bereš, a kaj, ko teh pravljic nikoli ne zapusti, da bi se v svojih utelešenih podobah prikazal, vsaj za malo, vsaj za toliko, da bi neke skromne upe vzbujal!

 

Da, v tem nedeljskem jutru me občutki silne hvaležnosti prevevajo, do vseh tistih, ki so mi pokazali, da niso tisto, kar sem o njih mislil, da jim je edina vrednota, na tem, njihovem, bednem svetu, njih zadnja plat, in njeno ugodje! In da so za svoje riti pripravljeni na vse, brez slehernih zadržkov, brez trohice uvidevnosti, nekega sočustvovanja. »Ljubezen« do lastne riti, »bližina« njej odmerjenega ugodja, »toplina« taistega. In v okvirih tega si smisel lastnega obstajanja iščem, čeprav v okvirih tega le redke vidim, katerim, še vedno, želim, in zmorem dajati, sebe, svoj čas?!

 

Poprej, v mladosti, zaslepljen, sem veliko nekega, zgolj tozadevnega, vsega videl. S slehernim dodatnim odpiranjem oči se je ta vse manjšal, se topil. Da bi, na koncu, ko so se oči povsem razprle, le še velik nič ugledal. »Lepote življenja«, učinkovitost uka, dragega, zelo dragega, celo preplačanega uka, in to »samo« zato, da bi se neka farsa, neka laž, največja med vsemi, razblinila?!

 

Da, zato! Samo zato! Kajti še vedno trdim, da je najgrša resnica boljša od najlepše laži, pa, če drugega ne, ti vsaj za nek končni del, v katerem ti čas izteka, ostanejo prave podobe. In izveš, čemu so nekateri, katere si bodisi posredno, bodisi neposredno spoznal, ugašali v nekih svojih brlogih, v katerih so si kotiček za resnico, v svoji samo-odrinjenosti od vsega ostalega, našli. Trdeč, da je, vsemu navkljub, bolje krog sebe nič videti, kot pa obilo neresnice…

 

Imam, seveda, da imam, nekaj takšnih, na katere se lahko zanesem. Takšnih, za katere vem, da bi mi priskočili, v največji možni meri, ne misleč nase, v pomoč, da jim pomenim, da jim ni vseeno zame. Koliko bi mi priskočili, ter v čem, je drugo vprašanje, na zmožnostih taistih temelječe, a že to, da so, mi zadošča. In imam obilje več takšnih, za katere vem, da jih nimam, da bi se mi moralo popolnoma zmešati, pa da bi vsaj za hipec, najmanjši možen, na njih neko pripadnost, da ne rečem zvestobo, računal! Takšnih z »ljubeznijo«, »bližino« in »toplino« v lastne riti in njih ugodja usmerjene. Takšnih, med katere ne sodim, in jim ne želim biti, niti malo, podoben, in niso vredni tega, da bi jim besedo namenil. Razen takrat, ko bi o nekem odklanjanju njih samih govorila.

 

Bojda je moč že za drobiž, ne vem, nimam tovrstnih skušenj, neke »bližine« kupiti, in je le stvar dodanih bankovcev, pri tem, če tudi neko predstavo, neko zaigranost neke »topline« dogovoriš, pa celo pomisliš, za hipec, da si do »ljubezni« dospel, a kaj mi to pomaga, ko pa…

Imam smolo, veliko smolo. In mi, kot manjši, manj pomemben razlog odklanjanja takšne »predanosti«, moja pokojnina pripoveduje. Nimam toliko denarja, da bi ga v utvare, celo v smrad metal, obenem pa…

Na mojo žalost, neizmerno, vem, kaj so bližina, toplina in ljubezen, vem, še kako dobro vem, kajti – prav zaradi njih, ker sem jih živel, misleč, da ne v zaman, sem tudi do svojega od-danes-do-jutri dospel! Vendar…

Ne obsojam, da ne bi bil napak razumljen, svojih čustvovanj, ne obsojam tega, da sem imel, in še vedno zmorem imeti rad, tega, da taistega imeti-rad ne vidim nikjer, kjer ne raste iz iskrenosti, iz zaupanja, upoštevanja nekega drugega, njegovih želja, potreb, ne, tega ne obsojam, kajti brez tega bi bil navadna žival, sebe zroča, lastno rit »ljubeča«! Obsojam pa svojo naivnost, sprva na nepoznavanju temelječo, kasneje pa na zaupanju, želečemu najti vsaj neznaten delček tistega, kar še v manjših delčkih obstaja, nekje, ne vem kje, in je, redko in redkim, v doživljanje dano. Pravzaprav nimam več ničesar obsojati, oči so do konca odprte…

 

Nikoli od nikogar nisem pričakoval, kaj šele zahteval, da bi moral »po moje« živeti, nasprotno, vselej sem svojskost vzpodbujal, in podpiral, v okvirih etičnega, seveda. In nikoli v svojem svetu nisem hotel tistih, ki zmorejo, s samimi seboj, neko življenje do tistega od-danes-do-jutri pripeljati, ga razkrojiti, uničiti, pobiti. Naj jim bodo, tem in takšnim, njihove riti, in njim enake – riti!

 

Da, v nedelji hvaležnost večna. K sreči v posamičnostih ni večnosti, le-ta se zgolj v nenehnem minevanju, v nekem spreminjanju izkazuje, pa bo tudi meni dano, to, da mi bo hvaležnost hvaležno ugasnila. Brlog imam, in neke redke, ki so v njem ne samo dobrodošli, pač pa brez njih tudi tega brloga več ne bi bilo.