V prazno da mineva…

Ni mi dano med smetmi, sred' gorovij dreka!

Je človeku, da se muči, da se muči, da trpi,

da iz dneva v dan kljubuje, zgolj zato, da preživi,

kakor človek, slednjo uro, vse tja do izteka…

 

Ni mi dano med smetmi, sred' obilja blata!

Če vanj padeš, te ujame, te ujame in oblije,

dokler do poslednje kaplje ne izpije, ne ubije,

da, na koncu, še iz tebe, le kup blata rata…

 

Ni mi dano med smetmi, sred' praznine niča!

Vse kar v sebi, človek, nosiš, tuje jim, neznano,

vse kar njih v ljudi povzpenja, prav vse je zlagano,

pa kotička ni na svetu, da vsak hip ne biča…

 

Ni mi dano med smetmi, sred' gnoja, sred' hleva!

Hipec vsak, ki ga premagaš, je velika zmaga,

volja trudi se v neskončnost, zgolj da ne omaga,

da vzdrži, četudi v prazno, v prazno le mineva.