Besed,
zapisanih v naslovu, sem se naslišal. Velikokrat, celo prevečkrat sem jih
poslušal, in tudi takrat, vedno, kadar sem, ob nekih ukrepih, katere je država
sprejemala, govoril o njihovih posledicah, ki se bodo izkazale čez nekih deset,
petnajst… let.
Vedno
sem, tudi takrat, ko so se določene moje napovedi izkazale za pravilne,
poslušal, poleg »svetle plati« in upanja, ki »zadnje umre«, ob tistem njihovem,
povsem običajnem, »tega takrat nismo vedeli«, o tem, da sem pesimist, črnogled,
da, pač, napačno gledam, na vse, na svet, življenje. Oni imajo prav, nedvomno,
kljub »tega takrat nismo vedeli"... in zlasti kljub temu, da tega tudi v
tekočem času ne vedo, in nikoli ne bodo mogli vedeti, ker je, za vedenje, v
prvi vrsti potrebno razumevanje, nato pa tudi poznavanje stanj, dejanskih,
objektivnih!
Sleherna
zadeva, potemtakem tudi pogled (na svet, na karkoli), upanje, optimizem, in
nasprotja, potrebuje neke svoje osnove, temelje, na katerih – temelji. Žal so
njihovi svetli-pogledi ter večni-optimizem utemeljeni na eni sami zadevi, in se
kot povsem običajno verovanje izkazujejo, kajti – neumnosti, na kateri
temeljijo, drugega kot verovati, dobesedno verovati, v karkoli, tudi v obče »resnice«,
ni moč!
Tam,
kjer janez-zna-kar-se-janezek-nauči, tam ni dvoma v naučeno, ni pomisleka,
usmerjenega v pravilnost znanja, za razum, za vsa spoznanja, do katerih prihaja
razum, pa je značilen prav – dvom! Dvom v obstoječe, razlage, definicije,
pojasnila, prepričanja, da, tudi znanja.
V nekem
prejšnjem zapisu sem omenil, da se ta obča »pamet« skozi tisočletja izkazuje
popolnoma enako – vedno večina »ve«, vedno najmanj spotika spremembo tega
svojega »vedenja«… in vedno so neki posamezniki, ki drugače trdijo, kot večina,
in za čigar trditve se, s časom, izkaže, da – so pravilne! In moraš biti
dejansko skrajno neumen, mišljenjsko nezmožen, da niti za nazaj, ob vsem
popisanem papirju, ob vsem učenju, nisi zmožen ugotoviti preproste resnice,
dejanske, ki pravi – da si lahko z občim »poznavanjem«. z občim »vedenjem«, z
občimi »resnicami«… samo zadnjico obrišeš, pa še to bolj površno…
Če je
treba »vedno gledati s svetle, lep(š)e plati«, potem nikoli do tega ne bom
dospel, da bom tudi temno, grdo videl, in upošteval! Če naj mi upanje »zadnje
umre«, potem – čemu dejstva, čemu, za vraga, »vem«, da obstajajo neka dejanska
stanja, takšna, kakršna pač so, ko pa jih ne upoštevam, še več, se slepim, da
bodo sama od sebe minila, in meni nek lepši, boljši jutri prinesla… ob tem, da
sam še najbolje skrbim za to, da se slabo nikoli ne bo izboljšalo, in da nelepo
nikoli lepo ne bo postalo?! Vsaj jaz ne vem za primer, en sam, ki bi o tem
pričal, da je obča neumnost karkoli dobrega, koristnega naredila za izboljšavo
česarkoli, ne nazadnje, tudi razmer življenja…
Če
vidim izključno pluse, minusov pa ne upoštevam, potem nikoli ne bom, v svojem
seštevanju, prišel do tega, da bom črto potegnil, in pod njo neko povprečje
izračunal, neko, recimo temu vsaj pogojno objektivno stanje, dejstvo ugotovil.
Nikoli! In če, v nadaljevanju, delujem na način, da dejstev ne upoštevam, potem
me moje delovanje zagotovo ne bo do uspeha popeljalo, zgolj nasprotno!
Tudi
sam bi rad bil optimist… ko bi imel osnove za optimizem! Tudi sam bi raje čakal,
in dočakal, neko »svetlo bodočnost«, ko mi realnost ne bi pripovedovala, da se
bo še kar nekaj časa temnila, morda celo do dna dospela in, če bo imela srečo,
znova zastavila! Ne bo ne prvič, ne poslednjič, na žalost, tam kjer dve silnici
delujeta, izmenično, in nasprotujoče si, tam ne gre drugače kot malo navzgor in
še več navzdol! In »demokracija«, »vladavina ljudstva«, zadeva, v kateri
večinska neumnost odloča, zagotovo ni jamstvo nekega napredovanja… razen v slabem,
seveda…
Pri
nas, pa tudi drugod, vedno upamo, da bo vse v redu. Tudi pri primerih, ki jih
je moč s čutnim zaznavanjem ugotavljati, morda tudi spoznavati… pa imamo vsako
drugo leto stoletne vode, in po novem smo tudi do tisočletnih dospeli, ne da bi
vmes, »vse vedoči«, poskrbeli za občutnejšo ureditev strug, izlivališč, za to,
ne nazadnje, da na poplavnih področij gradenj ne bi bilo. Ja, tudi takšne
kapitalne spočenjamo, kot je sodoben objekt Fakultete za biologijo, v bližini
ljubljanskega živalskega vrta – imamo silne »strokovnjake«, tudi tiste, ki so
zadolženi za ugotavljanje primernosti zemljišč, in voda, in gradenj, in
papirologije… pa je bilo najprej potrebno objekt dokončati, zgraditi, da bi
bil, nato, že ob prvem resnejšem deževju, poplavljen, in so »strokovnjaki«
ugotovili, da pa bi le bilo dobro, ko bi na poplavnem področju zadeve sanirali…
če so že gradnjo načrtovali, odobrili, in izvedli!
Kaj nam
pa more Narava, kaj nam more katerikoli sovražnik, ali zgolj »sovražnik«, ko pa
ga ni, ki bi nam lahko bolje škodoval, kot si škodujemo sami, s svojo »vsevedno«
– neumnostjo?!
Družbeno
stanje vsekakor ni najboljše, nasprotno, je slabo. Nimamo nekih osnov, neke
proizvodnje, nekega upoštevanja vrednega kmetijstva, da bi s pomočjo tega
lastne potrebe zadovoljevali, kaj šele, da bi izvozili, zaslužili, za krepitev
ekonomske moči (po)skrbeli. Nimamo, razprodano, ukradeno, uničeno, »strokovno«,
kakopak!
Zaposlitev
za nedoločen čas je krepko manj, kot jih je bilo nekoč, v »gnilih« časih, danes
si lahko vesel že takrat, ko te po pogodbi sprejmejo v službo. Četudi niti
posojila ne moreš vzeti, ker ustreznega jamstva zanj nimaš, četudi niti tega ne
veš, če boš »jutri« še imel delo!
Edina »proizvodnja«,
ki v državi uspeva, so banke, zavarovalnice, trgovine. In sprijenost, kakopak,
tudi. In večina tistega, kar uspeva, je v tujih rokah, in tujec lahko kadarkoli
svoje obrate skrči, tudi zapre. On odloča o tem, on je gospodar!
V šolah
je potrebno pomagati otrokom, da dospejo do nekega obroka, do učnih
pripomočkov. Dospeti mladi družini do stanovanja, je malodane čudežna zadeva.
Letovanje, da, tistim, ki imajo s čem, in zgolj tistim, ampak…
»Treba
je gledati s svetle plati«, »upanje umre zadnje«, »lahko bi bilo še slabše«… do
kdaj?! Do tedaj, ko boš treščil z glavo v zid, in ugotovil, da je trši od tvoje
betice?! V kolikor je, seveda, iz solidnega betona narejen, ter vsaj pol metra
debel…
Kadar
ti je »smisel življenja« zgolj neko obstajanje, da, kadar si z neumnostjo »okrašen«,
pa se s čem drugim, kot z obstajanjem, izkazovati ne moreš, k čemu drugemu
stremeti, si za to drugo prizadevati… da, takrat te »ljudske modrosti« celo
veljajo, kajti – še vedno je bolje obstajati, kot pa da te pobere, mar ne?! Za »ljudstvo«
tisti dan-kot-lev-namesto-sto-let-kot-ovca ne velja! Le kako bi, ko pa ovca še
nikoli ni zarjovela… in ji je popolnoma vseeno, v končni fazi, kateri pastir jo
žene, da je le paše na voljo ter, tu in tam, ščep soli. Za neslane glave.
Povozi
te avto, mrtev si. Kako naj na to gledam s »svetlejše plati«, kako si lahko
razložim, da »bi lahko bilo še slabše«?!
Si na
ladji, sam nesposoben, da bi reševal, posadka na hitro zbrana, dvomljive
vrednosti, kapitan »levak«, sicer »ve«, kako je potrebno ladjo voditi, a kaj,
ko je še nikoli ni, da bi vsaj lastno nesposobnost izkazal, če se že naučiti iz
nje ničesar ni zmožen. Nikjer obale, sredi modrih širjav, in ladja se začne
potapljati… In »treba je gledati s svetlejše plati«, ter, preprosto, dopustiti,
to, da se ladja – potopi!
Da
banalne, neživljenjske primere naštevam?! Ne vem, če res. Sam namreč pomnim
neko ladjo, ki je kar solidno plula, na kateri malodane nihče ni bil brez dela,
in možnosti, da bi dospel do šolanja, zdravljenja, letovanja, stanovanja… neko
ladjo, ki so jo v »ladjedelnici« dobesedno iz nič, iz ruševin zgradili… in ko
to nekdanjo plovbo primerjam z današnjo, potem – do kdaj, koliko časa bo še
uspevalo tvoje neumno verovanje, da se bodo zadeve, ob isti posadki, ki ladjo v
tonitev usmerja, ob istih kapitanih in potnikih, ob silnicah, ki se izkazujejo
natanko tako, kot se…spremenile, same od sebe, na bolje?!
Ja,
pravijo, da šola, šolanje pomaga. Verjetno, da res, pri nekem tehničnem pouku,
pri raznih ročnih spretnostih, na splošno pa, tam, kjer naj bi bilo najbolj
pomembno – tam, jamčim, zagotovo ne, samo škoduje, ker producira »šolano«, »strokovno«
neumnost, ničesar drugega, ki…
… si
niti tistega, kar se je (na)učila, ne zapomni, kaj šele, da bi razumela, o tem
vedela in s pridom uporabljala!
Veš,
domnevam, da veš, slišal/a si že za naravne zakonitosti… in viš, v okviru teh
zakonitosti so tudi družbene, zakonitosti (ne vem sicer, čemu jih »strokovnjaki«
ločujejo, delijo od naravnih, ko pa smo tudi sami zgolj sestavni del Narave, a
pustimo to vprašanje ob strani), ki dejansko vedo, ki dejansko napovedujejo
bodočnost, in jo tudi – uresničujejo! Vedno, brezpogojno, drugače ne gre. In bi
bilo »zgolj« razumevanje določenih procesov, do katerih prihaja v t. im. družbi
potrebno, in, kakopak, upoštevanje teh družbenih zakonitosti, pa vlak – nikoli ne
bi s proge iztiril, in bi vedno, ter točno, dospel tja, kamor je namenjen.
Kakopak, tudi namenjen bi bil zgolj tja, kamor mu je realno dospeti, in nikakor
ne v neko »drugo švico«…
Ne,
priznam, ni mi všeč, da vselej kot pesimist izpadem, ni mi všeč, da živim sredi
»pametnih«, ki, kljub svojemu večnemu tega-takrat-nismo-vedeli, vedno vse »vedo«,
ni mi všeč, a mi je, še vedno, bistveno bolj všečno, in sprejemljivo, na dejstvih
temeljiti, jih upoštevati, na njih osnovi snovati, kot pa se z verovanjem,
slepim, do konca butastim, izkazovati! In to početi skozi ves čas, iz leta v
leto, iz stoletja v stoletje…
Ko bi
bil svet dvonogih dejansko sestavljen iz razumskih bitij – mar ne bi časi,
posledično, razumskosti, razumskih odločitev izkazovali?! In, če jih ne, potem
me zanima predvsem to – kako je lahko stanje biti-(raz)umen popolnoma enako
stanju biti-neumen?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar