Veliko mešano...

Bila sta sinova, na obisku. S seboj sta sonce pripeljala, čeprav je že prej sijalo, in pooblačilo se je, ko sta odšla, čeprav še vedno sije, na nebu…

 

Svoji sestrici sta pripeljala kup stvari, med njimi tudi veselo druščino, ujeto na priloženem posnetku. Družno so nabirali, vsi trije, starejši, in večina pripeljanega je bila v lasti Malinih nečakinje in nečaka, ki sta, oba, starejša od nje, njune tete, oba že v-šolo-hodca…

 

Boli, ko prejemaš tisto, kar bi sam hotel zagotavljati, ko bi zmogel. Pomnim, še krepko pred rojstvom prvorojenke – mesece dolgo sem, vsak delovnik, po službi najprej odšel v trgovino, po novo igračko…

Obenem radosti, ko vidiš, da mislijo na Malo, na tisto, kar ji bo veselje porajalo. Ne vem, če vedo, če se zavedajo, moji starejši čički, a s tem, kakor se izkazujejo, me srečijo, kot njihovega očeta. Pa čeprav se tudi za žalost prostora najde, kakor jo življenje prinaša, in prinese, a so mi, in mi vselej bodo – moji čički…

 

Mešano, veliko mešano se v meni nahaja, v teh trenutkih. Od svetlobe, porojene z njunim obiskom, do solza, katere brzdam, da se le v podobah orošenih oči kažejo. Nikoli nisem čakal dneva, v katerem se bodo moji otroci osamosvojili, da bi sam smel ponovno »svoje življenje živeti«, nasprotno, ko bi bilo moč, bi jih vedno tudi v svoji bližini želel imeti, in ne zgolj v sebi.

 

Ja, najstarejše sedemintrideset, potem še petintrideset in sedemindvajset, poslednje v vrsti pa Malo, s svojimi tremi.

Starejši mi še dovolijo, da sem, kadar nanese, slišan, trudeč se o splošnem govoriti, nikakor v življenja, njihova, posegati, želeč jih usmerjati, celo voditi, in tudi Malo se zna z upiranjem pokazati, kadar se ji zdi, da bi bilo po njenem bolj prav, kot je »po moje«. In tako se ji, resnici na ljubo, velikokrat zazdi, a kaj, ko pa buča niti o sami sebi ne zmore odgovorno odločati, kaj šele, da bi me s svojim odločanjem prepričala, čeprav… velikokrat jo ubogam, nekateri menijo, da celo prevečkrat, da bi bilo bolje, ko bi jo »na red navadil«, jo v kalupe brezpogojnega uboganja stlačil. Ne maram kalupov, ne zavidam tistim, ki brez njih ne zmorejo!

 

Kakor sem se veselil njunega prihajanja, in prihoda, tako bom nekaj časa potreboval, da se bom, znova, navadil na to, da ju več ni tu. Malo pa bo kipelo od veselja, ko bo, čez nekaj dni, ugotavljalo kaj vse sta ji prinesla. Nestrpno pričakujem te trenutke, da v odmevih njenega veselja svojo dušo nahranim, vsaj za silo, vsaj za nekaj časa.