Vragec, ti veš!

Redko se zgodi, kadar sva skupaj, da spi prek dneva. Ji je škoda časa. Včeraj je spala, je bila tako utrujena, da je sama zlezla na kavč. A kljub čezdnevnemu počitku je že nekaj po osmi začela na veliko zehati, in je zlezla na kavč, pa z njega, na kavč, z njega… in sem bil prepričan, malo pred deveto, ko sva se družno odpravila v sobico, da bo zaspala v petih, morda desetih minutah, vendar…

 

Skorajda dve uri… ležala je tesno ob meni, bolj ne bi mogla, razen, če bi mi pod kožo zlezla. Ona na hrbtu, jaz bočno. Skorajda dve uri me je, z obema ročicama, držala za desnico, medtem ko sem jo z levico božal, malo po buči, malo po buši. Okice je imela širom razprte, najina pogleda sta se vpijala, nemalokrat se ji je nem, a širokousten nasmeh razlil med ušesoma…

 

Približno petnajst pred enajsto je ugotovila, da bi jedla makarone. Imela sva jih za kosilo, v omaki, in tudi za večerjo sem jih ponujal, a jih takrat ni hotela. Je raje rogljiček jedla, banano, smokije. Sredi noči pa – makaroni!

 

Lepo me je počakala, sede na kavču v dnevni sobi, da sem prinesel makarone, ji namestil slinček in celo pustila mi je, ves čas, da sem jo hranil! Neobičajno, za njo, je njen »sama« krepko premočan, da bi, v vsakodnevnih okoliščinah, kaj takega dovoljeval…

 

Ko se je najedla, je bilo, takoj, slišat njen »ne ajat«.

Kaj pa bova počela, srakica moja lepa, vidiš, da je trda tema, noč je, kaj bova šla plesat, sem se pošalil, želeč prepričati jo v spanje, a – nekaj trenutkov za tem je že plesala sredi dnevne sobe. »Tata da la-la«, je izrazila željo, da bi plesala ob glasbi…

 

Sklenila sva kompromis, vsaj mislil sem tako, tri pesmice, potem pa ajat, in sem zagnal računalnik. Iz treh pesmic jih je pet nastalo, in bi jih tudi krepko več, ko bi vsakokrat njenemu »se eno« popustil. In nekaj minut pred polnočjo je, utrujena, da bolj biti ne bi mogla, zaspala…

 

Že nekaj časa opažam, da je vsak večer, in vsaka noč, pred njenim odhodom, drugačen od siceršnjih! Da bi čas nespanja v nedogled razvlekla, kot bi ga hotela drugače izrabiti… vedoč, da cel teden, spet, ne bova skupaj.

Z ničemer, z eno samo črko ji ne omenjam tega, da jo bom naslednji dan odpeljal, a vragec, očitno, to ve, čuti! Drugače si ne znam razložiti njenega izkazovanja…

 

Ja, Mala, tudi to sodi med »lepote življenja«, zato se čim prej nauči uživati, ne meneč se za vse ostale, in za vse ostalo, zroč edino in izključno nase! Čim prej se tega nauči, bo bolje zate, na tem svetu! Že res, da se boš s praznino, z ničevostjo izkazovala, a kljub temu – nauči se videti izključno sebe, in svoje koristi! Le…

 

Eno samo prošnjo imam, ob tem: takšna bodi med sebi enakimi, brez skrbi, nikoli jih ne bo umanjkalo, in nikar človeku, kateremukoli, življenja s seboj ne uničuj, ker ga – takšna vredna ne boš!

 

Ja, zdaj grem pa delat. Nekdo mora tudi za tvoj dom, za tvojo bodočnost skrbeti.