Ko bi se zavedali…

Trdiš, da poznaš Svet, da veš o njem, natanko toliko, in predvsem dovolj, če že vsega ne, da zmoreš presojati, vendar…

 

Če ne poznaš družbenih zakonitosti, po katerih se sleherna skupnost odvija… če ne poznaš, širše gledano, naravnih zakonitosti, in v njih okviru zakonitosti, različnih, na prvi pogled, po katerih se dobesedno vsaka posamičnost odvija… če ne poznaš dejanskih odgovorov na tiste »zakaj«, potem poznaš le svojo »resnico«, ki tebi, nezmožnemu do dejstev dospevati, sicer povsem zadošča, ti je celo všečna, saj tvojim zmožnostim ustreza, tebi sprejemljive odgovore daje, a nikakor ne poznaš dejanskosti, resnice kot take… ki bi morala biti vsem enako vidna, KO bi se ti vsi z (vsaj približno) enakimi mišljenjskimi zmožnostmi izkazovali! Tako pa – ti imaš svojo »resnico« o svetu, tvoj sosed svojo, in tvoji drugačno, nek tretji spet njegovo, pa ni nič čudnega, to, da do skupnih zaključkov ne dospevate, nezmožni, prav zaradi »pameti«, do skupnih, vsem sprejemljivih ugotovitev priti. Kakopak, do tistih vsebinskih ugotovitev, in ne do bedarij, kakršne so (bile) ploščata-Zemlja, oblast-pokvari, prilika-dela-tatu, denar-krivec-za-pohlep, orožje-krivo-za-vojne…

 

Če nečesa ne poznaš, takrat je najbolje, da se tega – ne lotevaš!

Približno uro nazaj sem se pogovarjal z dimnikarjem. Videl je čoke, zložene na dvorišču, pa sva tudi do gozda, do dreves in njihove sečnje prišla. In mi je o nekih svojih izkušnjah pripovedoval, jaz njemu o svojih…

Krepko več kot sto dreves sem podrl, tu, kjer živim, v takšno zaraščenost sem dospel. Različne okoliščine sem spoznaval, od krošnje, ujete v telefonske žice, do dreves, ki so bila tako prepletena s hmeljem, s trto, s srobotom… da sem jih štiri, denimo, že odžagal, docela, vendar – dokler tudi petega debla nisem, so lepo visela, bingljala, v zraku, potem pa – cela gmota se je, naenkrat, podrla, se dobesedno sesula na tla…

Kakorkoli že, trdim, da nekaj »malega« vem, o sečnji, a se še kako zavedam določenih dejstev, in tega, da moram vse upoštevati, kadar se z motorko podam k drevesu, pa se še vedno lahko najde nekaj, kar predvidevanjem uide, česar še nisi spoznal, kar se popolnoma po svoje izkaže, zaradi tega ali onega, celo povsem nepredvidljivega vzroka, in na to nisi mogel računati. Da, tudi takrat, ko je drevo na tleh – ena sama upognjena veja, ko se sprosti, švigne skozi zrak, pa – če je dovolj močna in na pravo mesto udari, je lahko sečnje za vselej konec! Tako da – dokler ni drevo v podobah polen, do takrat, vedno, neka nevarnost obstaja… in tudi kasneje, kakopak, če dobro ne zložiš in se nate vsuje.

 

Vidiš, nekaj »malega« vem o tem, o »drvarjenju«, amaterskem… a še vedno krepko več, kot ve neka povprečnost, običajnost, in še vedno krepko premalo, da bi si upal trditi, da zares vse upoštevam, da zares nobene nevarnosti ni! Kakorkoli že, to »malo«, kar vem o domačem pripravljanju drv, je krepko več od tistega, kar občost »ve« o družbi, o njenem izkazovanju, delovanju, o vzrokih in o posledicah, pa, kljub temu, smatrajo, da so zmožni, povsem suvereno, odločati o družbenih vprašanjih, tudi tistih zares ključnih! V podobi neke olajševalne okoliščine pripišem, da tudi večina »politikov«, raznih »strokovnjakov«… o družbi nima niti za pikico več pojma, kot ga ima običajnež! Zato pa tudi izkazuje, ves svet, tak »lep napredek«, katerega izkazuje s tem, da, v končni fazi, z bombo, namesto z gorjačo, »probleme rešuje«… Probleme, katerih sploh (treba) ne bi bilo, ko bi se razum smel z njimi ubadati, samo razum!

 

Relativna so pojmovanja občosti, pojmovanja vsega, od tistega, kar naj bi bilo pravilno, do tistega, kako naj bi zgledala dobra, humana, pravična skupnost! Sila relativna, in so takšna iz enega samega razloga, zaradi tega, ker vsakdo vidi, in ve »po svoje«. Zaradi tega, ker je vsakdo sebi središče sveta, njegova os, ker vsakdo po izključno lastnem stanju o svetu presoja, pa – če mu je dobro, je ta dober, če mu ni… Pa kaj bi s poštenostjo, kaj z moralo, želodec takšnih zadev ne pozna… in nagonska »pamet«, pravzaprav neumnost, tudi ne!

 

Še o bogovih se, vsi »v-dobro-verujoči«, ne morejo sporazumeti, in jim ni dovolj to, da naj bi, nekje nad oblačnostjo, neko oko bdelo nad planetom, ugotavljalo dopustno in nedopustno, prvo nagrajevalo, drugo kaznovalo, ne, pomembno je to, čigav »bog« je tisti pravi, »naš« ali »ne-naš«, nek »njihov«! Tako in tako pa se ne držijo »božjih zapovedi«, ker prav njim »bog« zmore skozi prste (po)gledati… pravzaprav ne, pač pa radi tega, ker jim je priložnost-za-pridobivanje krepko močnejši »bog«, v trenutku, kakopak, ko ta priložnost obstaja, od tistega »pravega«, njihovega »boga«! Ja, žal, a je res, tako tupi so, da niso zmožni v neki celovitosti zavedati se, niti samih sebe, pa se, preprosto, v času priložnosti »boga« sploh zavedajo ne…

 

S tem ne bi bilo prav nič narobe, ko bi, tako, kot to počno ostala nagonska bitja, živeli v sebi ustreznem, v nagonskem svetu, in bi kar sproti, kakor to vsaka žival počne, plačevali za svoje »nepremišljenosti«. Vendar – ne živijo v svojem svetu, še huje, v roke, v uporabo so jim dana sredstva, s katerimi lahko še učinkoviteje, kot bi sicer, delujejo v smeri slabšanja, uničevanja, razkrajanja! S svojim »znanjem«, s svojima »vedenjem« in »zavedanjem«, s svojo »razumskostjo«…

 

Pusti, naj trešči, morda se (ne)česa nauči, nasvet, katerega sem nekajkrat slišal, a ga nisem mogel upoštevati. Pa ne radi tega, ker ne bi znal hrbta-obrniti, ne-gledati-in-ne-videti, pač pa, preprosto, nisem hotel, da trešči, in nisem dospel do stopnje, na kateri bi tudi sam enak odnos zavzel, odnos, za katerega so številne izkušnje potrebne, za to, da do njega dospeš. Danes… danes mi je nekoliko lažje, po tem vprašanju, domnevam vsaj, da bi znal ne-videti, ne-meniti-se-za-neumnost, nisem pa tega še preveril, vsaj po življenjsko pomembnih, celo usodnih vprašanjih ne. Pri obrobnih zadevah, pri tistih, ki o samem obstajanju ne odločajo, pač pa zmorejo zgolj neko posameznikovo zadovoljstvo prikrajšati, ja, tam pa, preverjeno, to že znam!

 

Težava pri neumnosti je v tem… tudi, ko bo nastopil čas raznih zblaznelih-maksov, tudi takrat, ko bo kos kruha krepko vrednejši od najdražjega avtomobila (če bodo, takrat, sploh še znali kruh delati, in imeli iz česa ga narediti)… tudi takrat neumnost ne bo vedela, se tega zavedala, da je sama do tega pripeljala! In bo še vedno, kakor poprej, »reševala« svet, da bo samo še bolj, in bolj, tonil… čeprav – nič ni večnosti namenjenega, z izjemo materije kot take, posledično energije, in zakonitosti, po katerih se v krogih vse, tudi vesolje, odvija!

 

Ko bi se vsaj lastne neumnosti, in nezmožnosti, zavedali… ma, v nekaj »trenutkih« bi bilo povsem drugače, povsem lepo, dobro, mirno.