Kopljem v goro…

Kopljem v goro, v njej da se skrijem,

k odmevom neslišnih besed,

v temo, in v led tam srce da ovijem,

zabrišem poslednjo do mene še sled…

 

S seboj bom vzel neke drage obraze,

tako že v spominih živim,

brez njih bi še težje čez mnoge poraze,

brez njih bi že davno spremenil se v dim…

 

Kopljem v goro, so prsti krvavi,

in lije mi kri iz dlani,

a trud se za hipec mi ne zaustavi,

želeč le, da čim prej zbeži…

 

In tam, v globini, v nemem zavetju,

do koder ni sonca, da up goljufa,

počasi bom brisal podobe živetju,

ki vselej ponuja, a redko kaj da…

 

Kopljem v goro, mi še je kopati,

preblizu, še vedno, površje se zdi,

kdo ve, če mi dano bo sploh dokončati,

še preden poslednja izteče mi kri.