Krepka izboljšava…

Operiranka, mačja, se danes povsem drugače izkazuje, kot se je včeraj – živahna, ješča, poskočna, takšna, pač, kakršna je bila pred posegom, le…

 

Ne (z)morem upoštevati navodil, prejetih na »veterini«. Mače naj bi bilo (tudi danes) notri, vendar – čim vrata odprem, smukne, kot blisk, na prosto. Ko je lačna, ko bi počivala, pride… in tudi vmes, marsikdaj, vsaj za toliko, da preveri, če je vse v redu, če sem, še vedno, tu…

 

Da, ne lovim je, je ne preganjam, je, na silo, ne obsojam na zapor. Itak imam vedno neke težave, kadar se tudi z zdravstvenim osebjem, med njimi tudi veterinarskim, pregovarjam, in me imajo, domnevam, najmanj za čudaka, ko pri svojem vztrajam, razlagajoč jim, da bolj verjamem govorici telesa, in psihe, govorici nekega posameznikovega počutja, kot doktrini, nekim uradnim mnenjem, pa četudi »strokovno podkovanim«! Ta mnenja namreč izhajajo iz nekega povprečja, iz nekih matematičnih operacij, najprej seštej, potem deli, in dospel boš do »resnice«… pa čeprav, obenem, in nenehno, govorijo o tistem, česar, očitno, najbolj ne razumejo, o tistem, da je slehernik nekaj-posebnega, da ga je kot specifičnost treba obravnavat…

 

Ja, tako daleč me je pripeljalo moje spoznavanje, posledično tudi ugotovitve, v kombinaciji, ali v odnosu, kakor ti je ljubše, z javnim šolstvom, z raznimi »znanji« preštevilnih »strokovnjakov«, da – bom raje mačji besedi verjel, pa okrevajočemu bitju vrata odpiral izključno takrat, ko bo samo potrebo po tem začutilo, in izkazalo.

 

Mi o volku, volk… ja, pravkar je prišla, skočila na okensko polico, da se mi je pokazala, češ odpri… in takoj stekla k posodici s hrano. In prav nič ni rekla o tem, da bi bilo, z njo, karkoli narobe, moteče ji.