Le dve možnosti…

Dete moje, pomni: ko ugotoviš, da si se v svinjaku znašlo, in nikjer izhoda ni videti, takrat ti le dve možnosti ostaneta…

 

Prva.

Sprejmi njihova pojmovanja, njihove norme, »vrednotenja«… sprejmi njihove običaje, izkazovanja… ženi se h koritu, in se prerivaj, ob njem… valjaj se v blatu, da te čistega ne bodo gledali, da jim moteče ne postaneš… grizi, da drugi tebe ne bi, požiraj, čim več, in vse, kar ti pod rilec pride, in serji, povsod, nenehno, pa – kamor pade, naj pade, in (ob)leži!

 

Druga.

Stisni se v nek kot, čim bolj vstran od korita. Bliže kot boš koritu, bolj bo poteptano, gnečasto, umazano, zasmrajeno. Več blata bo, skozi katero se bo potrebno prebijati, da ne pogoltne, da ne začne, skozi usta, in nos, navznoter prodirati. Več dreka se bo lepilo nate, tudi prek obraza…

Stisni se, in vztrajaj! Naj te lakota ne premami, če te, boš moralo h koritu, se boš moralo, ob njem, njim primerno izkazovati, boš, nazadnje, njim enako postalo.

Nastavljaj se sleherni dežinki, naj spira, in spere, kolikor, pač, zmore, s tebe morebitne pikice, blata, ki bodo, ob nekem občem prerivanju, nate dospele. Naj spere, kolikor zmore, vonjave, ki se, hočeš ali nočeš, v oblačila zavlačijo, kadar v svinjaku živiš, da jim vsaj vonj ublaži, če ga že ne zmore docela odstraniti, vonj, kateremu je moč le smrad poreči.

In trpi, zroč vse tisto, k čemer ostali stremijo, in hitijo, se zanj v vrste postavljajo, in prerivajo, naj tudi tebe ne povleče! Bolje v čistem, vsaj v čistejšem, in imeti sebe, kot sredi dreka, in imeti malodane vse, z izjemo sebe, svoje čistosti!

 

Ob koritu ti bo zaman govoriti tisti ne-bodi-kot-drugi, kajti korito zmore krepko bolj prepričevati, in izpričevati, kot to zmorejo besede.

V kotu tega ne-bodi-kot-drugi ne boš potrebovalo, ker itak ne boš njim niti podobno, kaj šele enako! Predvsem pa…

 

Morda, ne, zagotovo se bo, tu in tam, kakšno šibkejše prase k tebi priteplo, se, pred tem, skušalo celo blata otresti, češ sem-kot-ti-bodiva-prijatelja, vendar, nikoli tega ne pozabi, rilčasto je rilčasto, in vselej takšno ostane, in v rilčastem drugega kot rilčastega najti ne boš moglo, nikoli, pa…

Morda, v nekem drugem kotu, sebi enako ugledaš, prav tako čistejšega zraka loveče, prav tako dežinkam nastavljajoče se, pa ti bo, vsaj tu in tam, ko kruljenje potihne, v pogovor, v izmenjavo podpore, spodbude, v razbremenitev, vsaj za kratek hip trajajoče, da samo sebe podpreš, zavoljo tega, v svojem ostajam-v-svojem-kotu, ne-želim-biti-del-svinjaka, ne želim biti svinjak, četudi sem v njem, četudi mi ubežati mu mogoče ni!