Razumu
je, morda še bolj kot ugotavljanje dejstev, dano nenehno zoperstavljanje obči
neumnosti, tudi norosti. Potemtakem razum v nobenem primeru ne zmore seči do
stanja, v katerem bi lahko o nekem življenjskem zadovoljstvu govoril. Lahko je
zadovoljen s svojim načinom obstajanja, lahko je zadovoljen z doseganjem
ugotovitev, do katerih dospe, vendar, absurd, oboje mu, v popolnoma drugačnem,
celo nasprotujočem okolju poraja nezadovoljstvo. Bojda je bolje ne vedeti, in
se z nekimi upi, neutemeljenimi, slepiti, čeprav – ko bi bilo tako, ko bi se
razum z nekimi upi slepil, potem razvoj enega samega koraka ne bi izkazal!
Da, »sodoben
svet«, z vsemi družbenimi normami, s strani večine neupoštevanimi, z vsem
tehnološkim napredkom, je posledica razuma, potemtakem naj bi bil tudi ta svet
v odločanju razuma, a je, žal, v rokah nagonske večine, ki iz tega sveta jemlje
v uporabo le tisto, kar gobcu in riti neposredno koristi, dočim vse ostalo
razkraja! In je s tem »sodobnim svetom« podobno, kot bi bilo z nekim
steklenjakom, v katerem bi vrtnar poskrbel za obilje rodnosti, in bi vanj
svinje spustili – kar bi bilo za požreti, bi požrle, vse razrile, neužitno pa
zgrizle, uničile in predvsem zamazale…
Dokler
dejstva niso prepoznana, do takrat do vzrokov ni moč priti, posledično ni moč v
posledice učinkovito posegati! Samo resnica je tista, ki razrešitev omogoča,
načeloma vsaj. Ta svet pa temelji na neresnicah, pri čemer je prva in osnovna,
in zlasti v slabo delujoča, »resnica«, ki o »človeštvu« govori!
Ni
teorije, po kateri bi iz križanja osla in konja dobil konja, in ni teorije, po
kateri bi iz križanja živali in človeka – dobil človeka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar