Občost »ve«,
da je beseda »normalno« enakovredna besedi »običajno«.
Občost
tudi »pozna« samo sebe, in »ve«, da je – normalna…
Vse,
kar odstopa, od te občosti, je, potemtakem, tako ali drugače vprašljivo in –
bolj kot odstopa, bolj je (vsaj) čudno, če ne celo ne-normalno…
Poglejmo
dva primera. Prvega vzamem iz živalskega sveta, drugega iz »našega«. Zgolj
toliko, da se, malček, besedama običajno in normalno posvetimo… ob tem pa,
morda, tudi malo presodimo o določenih mnenjih, prepričanjih, trditvah… da,
tudi o tistih uradnih, nekih vsaj, šolskih, celo »znanstvenih«…
Ne
pomnim imena kraja, oziroma področja, v ZDA, vem pa, da je na tistem področju
velika koncentracija nekih proizvodnih obratov, med katerimi se nahaja tudi
neka tovarna, ki se s proizvodnjo kemičnih sredstev ukvarja, in je, vsaj nekaj
časa nazaj, odplake spuščala naravnost v potok… ki je tekel proti reki, in se
vanjo tudi iztekal. In v tej reki živijo, domnevam, da še vedno, aligatorji…
Biologi,
pač, tisti, ki so se ukvarjali (tudi) s tamkaj živečimi aligatorji, so
ugotovili, da so le-ti večinoma postali dvospolniki, le tu in tam so odkrili
žival, ki so jo zmogli opredeliti (samo) kot samico ali samca. In so, v iskanju
vzrokov takšnega stanja, dospeli do ugotovitve, da so ga izključno odplake
lahko povzročile, saj so bile samo odplake tista zadeva, ki se je razlikovala
od drugih okolij, v katerih so tudi obstajali aligatorji, ki pa se niso kot
dvospolniki izkazovali…
So prvo
omenjeni, dvospolni aligatorji, normala, ali zgolj običajnost?!
Normala,
zagotovo, niso, in ne morejo biti, kajti – ko bi bilo zgolj od njihove
zasnovanosti odvisno, ko ne bi nanje vplivala kemična sredstva, v vodo
izpuščena, potem bi bili povsem običajni, celo normalni pripadniki svoje vrste,
povsem enaki svojim predhodnikom, in živalim, živečim na drugih področjih.
Potemtakem – če niso normalni aligatorji, potem ne zmorejo biti drugega kot
ne-normalni, pa čeprav…
Pa
čeprav so, na konkretnem področju, nekaj povsem običajnega, celo samoumevni so,
kot takšni, postali, zahvaljujoč nekim specifičnim okoliščinam!
Preselimo
se v »naš« svet. In najprej pojasnim, čemu besedo v navednicah zapisujem: kadar
en in isti, vsaj tozadevno, svet delita dve povsem različni bitji, potem zanj
ne morem uporabiti, vsaj z lahkoto ne, nekega imena, katerega ne bi, že ob sami
njegovi omembi, pod vprašaj postavil…
Nikola
Tesla.
Že kot
otrok, osnovnošolec, je imel velike težave. Tudi v šoli. Vsi so namreč bolje,
in več, »vedeli« od njega, vsi so, očitno, boljše in pravilnejše razmišljali,
kot je razmišljal Nikola…
Težave
so ga spremljale vse življenje. In vse življenje je bil, v očeh občestva,
najmanj »čuden«. In je, ampak samo po določenih vprašanjih, tudi bil,
objektivno, »čuden«, saj so ga določene psihične okvare pestile, povzročene
prav zaradi dejstva, da je, kot razumsko zasnovano bitje, odraščal sredi
nagonskega okolja… da je bil vedno popravljan, karan, tudi kaznovan, ker se je
kot drugačen od večine izkazoval… da je moral, če je hotel pre/živeti,
samega-sebe-po/tlačiti, »nekam« v globine, se je moral občemu »vedenju«, »razmišljanju«
podrejati, se mu prilagajati, ker se je le tako lahko vsaj dela težav, katere
mu je okolje povzročalo, znebil…
Da, s
tem, s samozanikanjem, si je prislužil težave, ki so se izkazovale (tudi) z
določenimi t. im. obsesivno-kompulzivnimi motnjami… pa je, denimo, »moral«,
tako kot to počno otroci, pri »ristancu«, po nekem (sebi zapovedanem redu)
poskakovati prek talnih plošč(ic), položenih v predprostoru, na poti do »njegovega«
laboratorija. In – če se je, slučajno, zmotil, če je, slučajno, črto prestopil…
je moral vso pot ponoviti, pa četudi je »napako« naredil tik pred vhodom v
laboratorij…
Potemtakem
– bil je, v očeh občosti, čuden. Tako zaradi svojih motenj, s katerimi se je
izkazoval (in so bile redkim v vedenje dane), kakor zaradi tega, ker ga
dobesedno nihče ni razumel, nihče ni vedel, o čem pripoveduje, čeprav je vsem
tozadevno znane besede uporabljal, čeprav se je trudil z razlagami… ma, tako
čuden je bil, v primerjavi z občestvom, da je bil tako »nesposoben«, tako »neumen«,
da niti lastnih spoznanj »ni znal« vnovčiti, da bi sebi postregel s tistim (in
še s čem krepko več/jim), s čemer si streže, ali pa to vsaj želi, neka
povprečna običajnost, »normalnost«! In… če se, za hip, vrnemo k aligatorjem, k
tistim, ki niso »normalni«, ker tako odstopajo od »normalnih«… po istem
principu tudi Tesla ni bil »normalen«, občim primerljiv, kaj šele podoben, ali
celo enak! Zdaj pa…
Več kot
biti-normalen, preprosto, ni mogoče! Pa tam, kjer samo dve možnosti obstajata,
nek plus ali »da«, in nek minus ali »ne«, tam – če nisi normalen, potem si
ne-normalen! Potemtakem je bil Tesla ne-normalen! Ampak…
Mar ni,
ob tej ugotovitvi (pa še veliko jih je moč najti, skozi čase, Tesli podobnih
posameznikov) čudno, ne-normalno prav to, da – normalni NE vedo, pardon, po
svoje »vedo«, in ničesar uporabnega, resnici ustreznega ne odkrivajo,
nikakršnih vsebinskih sprememb, v podobah izboljšav, napredka, ne izkazujejo,
dočim, na drugi strani… obstajajo neki ne-normalni, ki pa se prav z odkritji, z
izboljšavami kažejo, in napredek vzbujajo, omogočajo, tvorijo?!
Priznam,
dokaj zmedeno se počutim, ko o tej obči normali razmišljam, obenem o nekih
redkih, malodane »odpadnikih«, tako zmedeno, da, vsaj za hip, podvomim v to, da
sta besedi običajno in normalno enakovredni! Še več, to običajno, »normalno«,
se mi, naj bom kaznovan, radi svojih grešnih misli, celo – kot ne-normalno
izkazuje… živeče v svetu človeka, razuma!
Ni komentarjev:
Objavite komentar