Se čudim… obenem vem, pa se ne!

Z izjemo nekih dobrih dejanj, nikomur ničesar nisem dolžan!

Ko bi slabo s slabim vračal… uh, nabralo bi se, več kot dovolj, tudi brez obresti, za vrnitev! Tako da…

 

Nikomur dolžan, ničesar, in tudi pojasnila ne, si smem, še vedno, dovoliti, da živim tako, kot sem vselej živel, pa si smem dovoliti tudi to, da vrata v ta svoj način življenja le izjemoma odprem.

 

Nekoč, dolgo, predolgo nazaj, sem se čudil nekim »samotarjem«… ko sem njih življenja spoznal, tudi s pomočjo branja… ko sem spoznal življenje, in zlasti »človeštvo«… ne, niti slučajno se več ne čudim tovrstnemu »samotarstvu«, nasprotno, čudim se slehernemu človeku, ki med njimi zmore, čeprav…

 

Ko bi bil bolj natančen – vem, na kakšen način zmore, vem, da s tem, ko zmore, samega sebe, po korakih, izničuje, ubija… v pomanjkanju poguma, morda, da bi z vztrajanjem prenehal?!