Živeti za nekoga…

Za nikogar nisem dolžan živeti, za nekatere pa sem voljan. Nihče me v tak način obstajanja ne more prisiliti, nihče mi ga ne more odtegniti.

 

Ni svete gore, doline, reke in potoka… ni svete zemlje, jezika, nekih »svetih avtoritet«, ki bi bile vredne mojega življenja! A so, resda sila redki, za katere bi ga dal, in sem ga, po najboljši možni moči, tudi dajal. Kolikor sem v njih videl tisto, kar je meni sveto, kolikor so se po tem tudi sami ravnali.

 

Ni lepih besed, iz ust, ki smrad razkrivajo… ni lepotičenja, dišavljenja, spod katerega smrad prodira… ničesar ni, kar bi zmoglo preslepiti, in se vriniti na mesto rezervirano izključno in samo za biti-človek!

In za biti-človek je krepko premalo hoditi po dveh in govoriti tisti jaz-sem-človek!

 

Da, ne samo, da zmorem, živeti za nekoga, to sem tudi dokazoval, in dokazal, pač pa, še več, tako predvsem želim, ker je to edina podoba obstajanja, v kateri se človek zmore izkazovati, čeprav… česa vsega si nisem želel, in se je izkazalo, da so želje eno, ta »lep« svet pa nekaj povsem drugega! In je na njem sila težko najti tistega, ki je vreden tega, da zanj živiš!