Ah, pa te moje besede…

Velikokrat jih zadržujem, velikokrat jih krotim, in ukrotim, da se v svojih mirnejših izkazovanjih prikažejo. Velikokrat drugače z njimi ne zmorem, kot da jih pustim poleteti, v neko zapisovanje, a taistemu zapisovanju do živetja ne dam. In velikokrat se sprašujem, čemu tako počnem, ko pa so, četudi kdaj grobe zgledajo, in grde, še vedno preblage, in prelepe, za tisto, o čemer pripovedujejo?!

 

Zaradi tega, in tistih, o čemer in o katerih govorijo? Ne, niti slučajno ne, na to in tiste se pretirano niti ne oziram, ker tega ni(so) vredno(i)! Brez tega in tistih bi bil namreč Svet krepko drugačen, kot je, bil bi lep, svetal, topel! Potemtakem radi sebe tega ne počenjam…

 

V zadnjem času sem se šele dobro preklinjati naučil, tudi sočno, če bo bolj razumljivo, in prija, priznam! Me prav nič ne skrbi, glede tega, da bi mi nekdo utegnil nevzgojenost očitati, kajti – vzgojenost ni obča hinavščina, vzgojenost ni delati-se-finega, vzgojenost izkazuješ nenehno, povsod, na slednjem koraku, in predvsem tako, če zmoreš biti svojim besedam zvest, dosleden, ne samo v besedah, predvsem v ravnanjih! Pa se ne bojim, da bi jih veliko utegnilo biti, ki bi mi imeli kaj očitati, glede na to, da so povsem običajne sluzaste kreature!

 

Ja, neke meje sem si postavil, tudi pri vprašanju besed. Pa čeprav me marsikdaj zamika, da bi grše od najgrših poiskal, celo takšne našel, da bi bilo z njimi moč udarce podeliti! Čeprav…

Pravijo, da besede tako in tako »tepejo«, a to ni povsem skladno z resnico, kajti – besede zmorejo samo sporočati, tudi neka mnenja, stališča, in zares »tepejo« tam, in takrat, kjer ima to mnenje na neko vest naleteti, in takrat, kadar je utemeljeno, dejstvom ustrezno. Da, takrat vest tepe, čeprav…

 

Tudi neumnost zna tepsti! Je že dokazala, ničkolikokrat, to, da zadoščajo bebavi pozivi, neka sklicevanja na neko »naše sveto« (uboga bebavost, kateri nič svetega ni, z izjemo lastne riti), pa že krdela poletijo v izkazovanje svojih nagonov…

 

Potemtakem ne tepe beseda, zmore pa sporočati, z neumnimi tudi manipulirati, jim reko s poti spodmakniti, da se, reveži, niti odžejati ne zmorejo med korakanjem!

 

Velikokrat se sprašujem, in vse večkrat ugotavljam, da v psovanju napredujem! Kdo ve, morda se lahko tudi o besedah, katerim ne/pustim, začnem manj spraševati. In, spet, čeprav…

 

Po drugi strani razmišljam, da bi določene teme kar spustil iz svojih obravnav, in bi se samo nekim povsem »nedolžnim«, celo brezosebnim posvetil. Zgolj radi tega, pač, da pustim tistemu, s čemer se vse življenje izkazujem, ne umreti, pač pa še naprej, četudi zgolj tozadevno, obstajati, »živeti«.