Bežati pred samim seboj…

Pravijo, da nekdo »beži pred samim seboj«. Pa me ob tem zanima – kako pa to počne?!

 

Se samemu sebi laže?

Če mu uspeva, potem ni niti za malo pred-seboj-ubežal, še vedno je zgolj lažnivec.

Če mu ne uspeva, potem je vsaj sebi prihranil, četudi v nezadovoljstvu.

 

Se skuša prepričati v nekaj?

Če mu uspeva, potem prepričan še zdaleč ni tisto, kar je bil pred prepričevanjem, pa je, bežeč – samega sebe »izgubil«!

Če mu ne uspeva… enako kot poprej!

 

Obstaja še kak način »bežanja pred samim seboj«?! Oba našteta sta namreč že neštetokrat obravnavana, ne nazadnje – občost in njena dvojna merila, v okviru katerih je neko početje dopustno, kadar ga počnem »jaz«, in nedopustno, kadar ga nekdo drug… da ne pridodajam v naštevanju… pa bi se utegnilo zgoditi, da bi radi njiju kakšno zadevo spregledal. Četudi v podobi njene ne-zavedajoč-se-samega-sebe.

 

Samemu sebi ne moreš ne bežati, ne ubežati. Je pa res, na žalost, in o tem pričajo (tudi) psihične obolelosti – lahko postaneš ječar nekega samega sebe, in to najbolj krut ječar med vsemi, obenem ječar, ki bo trpljenje tega svojega samega sebe drago plačeval.

A o tem tu ne bi razlagal, že počel, obenem pa bi kar nekaj zapisovanja terjalo.