Čim dlje stran!

Kaj vse imel bi za poreči,

a ne porečem, in mi ni,

naj teče, kot želi si teči,

kot teče, naj še izpuhti!

 

Preveč doslej sem se oziral,

prevečkrat roko sem dajal,

čemu bi se naprej nerviral,

čemu z nevrednim se pečal?!

 

Krepko je lažje, manj boleče

po svoje in le zase it,

so jalove poti do sreče,

ki zmorejo samo pobit!

 

Prejel, za kar sploh nisem prosil,

dajal, vse kar sem zmogel dat,

da zdaj grenko bi v sebi nosil,

in smel vse obžalovat?!

 

Ne, kar ni vredno, pač, ni vredno,

po svoje naj kroji si dan,

mi že tako dovolj je bedno,

da ne bi gnal ga čim dlje stran!