Kaj mislim?!

Sem že slišal, vprašanje, če mislim-da-sem-nekaj-posebnega…

 

Nekaj besed, na samem začetku, pa bo le potrebnih za to, da malo pojasnim, to, kaj, oziroma kako jaz mislim, o svoji posebnosti, ali neposebnosti…

 

V okviru »plemena«, kateremu pripadam, potemtakem v okviru vrste Homo Sapiens, se nimam za prav nič posebnega, po zasnovi, po izkazovanjih, smo si med seboj podobni.

Že res, da se jaz, na primer, izkazujem s poezijo, premnogi ostali, meni podobni, pa se ne, a je res tudi to, da pa se neki drugi izkazujejo z, denimo, igranjem na glasbila, slikarstvom, kiparstvom… pač, z nekimi drugimi dejavnostmi, s katerimi se pa jaz ne. Potemtakem – v okviru »plemena« se nimam za prav nič posebnega!

 

V odnosu do povprečja, do absolutne večine, do »človeštva«… tu pa bi se lagal, ko bi trdil, da, kot njim enak, vsaj podoben, mednje sodim, ker sem preveč drugačen, da bi, pa – če sem (preveč) drugačen od absolutne večine, potem, bržčas, sem v odnosu do nje nekaj-posebnega. Pa naj bo ta moja posebnost njim neko moje čudaštvo, neumnost, ma, zaradi mene tudi norost, nič hudega, naj jim bo, a še vedno sem zanje nekaj-posebnega. Če pa ne… potem, če sem zgolj eden-izmed-njih, potem so tudi oni čudaki, neumni, nori, avtomatično.

 

Lahko se mi pripelješ s helikopterjem. Lahko si krog vratu obesiš v kilogramih zlata, pa krog zapestij, gležnjev, ne vem, radi mene si lahko tudi zadnjico vrtaš, da v njej neke zlate, diamantne rinke nosiš. Lahko si oblečen v najdražja oblačila, obut v izjemno redke, denarno le tebi dostopne čevlje. Lahko ti iz žepov kipijo sami tisočaki, in se sploh ne meniš za to, če ti padajo na tla, in jih veter odnaša, ker imaš, pač, preveč denarja. Ma – stojo lahko delaš, na glavi, da bi te v domnevno drugačni podobi, tvoji, zrl, ampak, veš… zaradi vsega tega, naštetega, in zaradi vsega tistega nenaštetega, ti, še vedno, vsaj meni, in zame – nisi prav nič posebnega! Edino, kar ugotavljam, da se kot popoln bebec izkazuješ, takšen, kakršen si se prišel meni kazat, ker…

 

Zanemarim, povsem, to, da te očitno kompleksi, tvoji, krepko »grizejo«, pa »moraš« dokazovati neko svojo »veljavo«. Zanemarim to, da očitno, če te tako grizejo, ti kompleksi, v glavi omembe vrednega nimaš, in zgolj sledeče povem…

 

Denimo, da imam denar.

Kravi, ja, povsem običajni kravi, govedu, lahko krog njenega vratu zlato obešam, ji ga natikam in zatikam malodane povsod! Pa še več ga bo imela, kot ti, saj je od tebe, po površini, večja!

 

Lahko plačam krojača, da bo iz najimenitnejšega blaga taisti kravi obleko sešil, ji v oblačila celo neke diamante, ne vem kaj, pridodal.

Lahko plačam čevljarja, da ji bo z zlatimi lističi prekrite škornje naredil.

Ne nazadnje, lahko naročim transportni helikopter, da se bo tudi krava v njem pripeljala pokazat, pa…

 

Krava, zaradi vsega naštetega, ne bo prav nič posebnega, ne, daleč od tega, še vedno bo, zgolj in samo, običajno govedo, sebi, svojim značilnostim neprimerno opravljeno! Nič več. Pomeni, da edino, kar bo, v takšnem primeru, nekaj-posebnega, bo – oprava te krave. In vidiš, natanko tako, prav nič drugače, je tudi v tvojem primeru. Žal.