Malček sem se poigral…

Priznam svoj greh. Najprej sem se soočil z izbiro – običajna neka podoba, ali minimalistična. Zmagala je slednja…

Nato sem se soočil tudi z nekim da-se-mi, in z njemu kljubujočim ne-da-se-mi. Očitno se mi je dalo, v minimalistični podobi.

Potem pa še eno vprašanje – polna rima, ali tako, kot jo, običajno, izkazujejo, na vsak drug verz. Zmagalo je, kaže, slednje, upoštevaje prvi dve izbiri, da-se-mi minimalistično.

 

In – nikarte iskati nekih posebnih vzrokov pričujočega zapisa, sem že pojasnil… malček sem se poigral.

 

Umrl

Radi tega, ker je, nekoč, živel.

Ostanek

Šel je v čašo, kot hladen, siv pepel.

 

Vetrovom

Obujenim v dalj, čez širna polja,

Šumečim

Nad oblaki, do tja, dokler jim volja

Je dan.

A ne oddide, docela vsaj, nikdar.

Ker tu jih nekaj biva, ki zanj jim je še mar.