»Najboljši« ponudnik…

Država na temelju javnih razpisov sklepa dogovore, svoja naročila oddaja nekim izvajalcem. In temeljna opredelitev teh razpisov, praviloma vseh, je, da bo izbran »najugodnejši« ponudnik. In pod besedo »najugodnejši« razumejo predvsem – najcenejši…

 

Veliko časa sem oddelal v gospodarstvu, leta in leta sem se ukvarjal, ne samo kot direktor, pač pa tudi na nekih poprejšnjih zadolžitvah, tudi z dogovarjanjem sodelovanja, s pogodbami, pa sem kar nekaj izkušenj nabral v tem času. Izkušenj, na osnovi katerih si upam trditi, da stanje kolikor toliko dobro poznam, pa vem, radi česa trdim, to, in tako, kar in kakor zapisujem…

 

Nekoč, ne vem, če tudi »danes«, je na čaščenem Zahodu veljalo nepisano pravilo, pri odločanju med prispelimi ponudbami oziroma pri izbiri pogodbenika – izloči, ne da bi se kakorkoli posebno z njima ukvarjal, iz vseh ponudb, najdražjo in – najcenejšo! Ne upoštevaj ju, nikakor!

 

Čemu najdražjo? Preprosto – če vsi ostali zmorejo naročniku ugodneje, potemtakem ceneje, potem tisti, ki je najdražji, po vsej verjetnosti ceno »napihuje«, želi, tako zlahka, dospeti do dodatnega zaslužka, do nekega profita, ki ne priča v smeri enakovrednega obravnavanja pogodbenih partnerjev, njunih interesov, pač pa želi pridobivati na račun plačnika.

Čemu najcenejšo? Tudi preprosto…

 

Kadar si najcenejši, in zlasti, kadar je tvoja cena ekstremno nižja od cen vseh ostalih, takrat se najprej postavi vprašanje o tem, kako ti zmoreš po tej ceni poslovati, uspešno, sebi, kakopak, vsi ostali pa ne, kajti – materialni stroški so, bolj kot ne, vsem enaki, strošek dela, ob nekih pogodbah o plačah, skorajda tudi, od kod potem takšna razlika, kaj se skriva-za-hrbtom?!

In se skriva, običajno se skriva! Denimo…

 

Neka namera, ki priča o tem, da ti je v danem trenutku pomembno samo to, da boš posel pridobil, čez kratek čas pa boš pristopil h kršenju dogovora o ceni, ki naj bi bila za določeno obdobje zajamčena, in boš poskušal izsiliti višjo! In s tem, na tak način, zagotovo ne izpolnjuješ nekih opredelitev fer-pleja, ne v odnosu do ostalih ponudnikov, ne v odnosu do naročnika, ki bo moral, v kolikor se glede tvojega izsiljevanja ne bosta dogovorila, hitro ponavljati ves postopek pridobivanja ponudb in izbiranja »najugodnejše«…

 

Lahko se, v takšni ponudbi, skriva – nespoštovanje zakonov, zlasti tistih, s področja zaposlovanja! Pa izvajalec delo opravlja z neprijavljenimi, na »črno« zaposlenimi delavci, izkorišča njihovo stanje, s tem, ko jim nek »drobiž« plačuje, obenem pa »cesarju« odtegne tisto, kar bi mu moral dati – dajatve, prispevke iz plač!

 

Pri najcenejši ponudbi se rado izkaže tudi to, da izvajalec niti temeljnega dogovora, na temelju katerega je izbran, in je na njem tudi pogodba sklenjena, ne spoštuje, saj z ekstremno višjimi delovnimi normativi ne zmore zagotavljati usluge na tisti kakovostni ravni, za katero se je obvezal, da jo bo! Pa ima, denimo, namesto desetih nekih zaposlenih, v konkretnem objektu samo pet, morda celo manj.

 

In tudi to je možno, da najcenejša ponudba po vsebini in po obsegu odstopa od vseh ostalih, pa potem prihaja do nekega dodatnega zaračunavanja dodatnih del, katerih izvajanje pa je v ostalih ponudbah, in cenah, že vključeno.

 

Gradijo, v imenu države, neke ceste, neke predore… in vselej je izbran nek »najugodnejši«, najcenejši ponudnik, in dobesedno vselej pride tudi do – dodatnega zaračunavanje, celo tako visokega, da končni strošek zmore tudi za več kot enkrat preseči pogodbeno dogovorjeno ceno, in zmore preseči tudi cene ostalih, neizbranih ponudnikov. In se, ob tem, vedno sliši tisti »ja, tega pa nismo vedeli, tega pa nismo računali, tega nismo zaračunali«… čeprav – če živiš od gradnje tunelov, potem bi se bržčas moral dokaj hitro naučiti tega, da najprej ugotoviš sestavo, značilnosti nekega brega, skozi katerega boš vrtal, pa da veš, s čem vse lahko pri svojem delu računaš! In bi se tudi »država« morala, hitro, in že zdavnaj, naučiti, da pri izbiri ponudnikov njihovo resnost, odgovornost preverja, po sistemu »si spoznal grič, veš, iz česa je sestavljen, kaj vse pri vrtanju potrebuješ in predvidevaš?«

 

Vendar, mar ni čudno, se tega ne eni, ne drugi, ne (na)učijo! Kljub vsem nekim geodetom, geologom, geo… ma, lahko tudi zoologom, se ne (na)učijo! Čemu?!

Tudi to je preprosto…

 

Kadar vidiš, da uspeva(š), kadar objektivno ne zmoreš biti resno upoštevan, odgovoren, potem – dokler uspeva, uspeva, teraj dalje! Po drugi strani pa…

Saj je itak »naše«, »državno«, nihče ne bo iz svojega žepa plačal, nikomur se nič ne pripeti, nikakor ne odgovarja, obenem pa je toliko raznih »vedcev« in »strokovnjakov«, tudi v državnem aparatu, kača pa kače zanesljivo ne bo, vsaj v takšnem primeru ne, usekala. Bi tvegala, da tudi nanjo nekdo s prstom pokaže!