Povsem drugačen jutri…

Jutri je petek. Nikakor ne »črni petek«, daleč od tega, vsaj meni ne, pač pa sončen, petek sonca, potemtakem zlat! Še približno šestnajst ur, potemtakem dve tretjini dneva, in v objem bom zagrabil neko giskasto gisko tatino…

 

Nikogar ne poznam, ki bi znal tako objeti, kot zna ona. Nikogar, ki bi znal tako dajati, kot daje ona. Nikogar, ki enega samega trenutka nekega pretvarjanja ne premore, dočim je ona prava, iskrena ves čas.

 

Ja, jutri bo zlat petek. Sicer se zavedam, da bom, spet, »bogi«, da me bo s svojima ročicama, in s svojevoljnostjo, »ožemala« do konca, pa bom iz dneva v dan bolj utrujen, a obenem vem, da – tam, kjer obstaja nekdo, ki ti daje, sebe samega, do dna svoje duše, ki za trenutek ne dospe do tega, da bi te kakorkoli, in predvsem zavestno, prizadel, ki v tvoji naklonjenosti sebi dihanje najde, in mu te naklonjenosti nikoli ni dovolj, tam tudi sam prejemaš krepko več, neopisno več, kot zmoreš kjerkoli drugje prejeti! In se »splača«, še kako, narediti vse, da temu nekomu obraz svetal, sijoč, nasmejan o(b)staja!

 

Nimam veliko grehov na svoji vesti, vsaj če sodim na temelju moralnosti, resnice. »Samo« dva. O enem sem že nekajkrat pisal, »greh«, ki je bil izkazan v tem, da sem materi lagal glede njenega umiranja. In se tega »greha« prav nič ne sramujem, daleč od tega, njej sem hotel v zadnjih mesecih življenja nasmeh ohraniti, njej sem hotel, da si vsakega dneva ne temni z mislimi na umiranje, in smrt, pa sem prevzel ta »greh« nase brez slehernega pomisleka, čeprav mi nikoli ni bilo ljubo lagati. In še danes nosim, ta »greh«, v sebi, in bi ga danes ponovil, ko bi tako naneslo!

O drugem »grehu« ne bom, ga kot skrivnost (ob)držim, čeprav bi tudi njega zmogel pojasniti, dovolj dobro, celo toliko dobro, da bi bilo moč zlahka ugotavljati mojo sicer popolnoma negrešno naravo.

 

Ja, obstaja neka »majhna« razlika, kadar poštenost ugotavljaš, in s povprečjem, z običajnostjo primerjaš. Niso zaman tistega »naj prvi vrže kamen, kdor nikoli ni grešil« izmislili! Dvomim, da, razen pri majhnih otrocih, obstaja, v vseh dosedanjih časih, nekdo, ki se v vsem svojem živetju enkrat samkrat ni pregrešil. Močno dvomim! A je velika, gromozanska razlika, med tem, če se pregrešiš, in med tem, da je pregrešno tvoje vsakdanje, običajno, samoumevno…

 

Moj Sonko enega samega greha nima! Zaenkrat vsaj. Sodi med tiste, za katere je moč reči, da čistejše duše ne obstajajo. A je, kljub temu, že plačevala, in bo v bodočnosti še bolj, in upam, da ne bo plačevala tudi zaradi lastnega početja!

 

Da, jutri je zlat petek! Na vse možne konce in kraje sem se »metal«, v mislih, minule dni, da sem čim manj dneve, in ure, ugotavljal, do trenutka najinega objema. Zdaj je nekoliko lažje, jutri je tik pred zdajci, in niti slučajno podoben nekemu občemu »jutri«, v katerem »bo vse bolje«! Ne, ta, konkreten jutri, bo Mali in meni popolnoma drugačen!