Pri sveti žižuli, da je tako!

Malodane sredi Lilinega gaja, ravnega in ograjenega prostora, raste žižula. Raste v nebo, pa tudi v širino. In skorajda tik nje, je tobogan…

 

Malo marsikdaj povleče, da bi šla na tobogan. In greva. Vendar – enkrat, dvakrat, trikrat se spusti, pa že »svetost« najine žižule do izraza pride…

 

Krog te žižule, ki postane središče najinega sveta, je, kakor pri vsem »svetem«, steptano. Resda, za razliko od ostalih »svetih« poti, na najini nisva do blata dospela, trava pa je, kljub temu, poležana. In…

 

Resda se najina »sveta« pot v podobi kroga izkazuje, medtem ko vse ostale »svete« poti kroge zgolj porajajo, Da, tudi one se v enih in istih krogih vrtijo, nenehno, celo večnost, v krogih, katerim zgodovina-se-ponavlja pravijo…

 

Ko pade komanda Liliko-amat, takrat tata Liliko lovi, ko pa se zasliši tato-amat, moram bežati. K sreči »ne zmorem« hitreje, pa le tu in tam giskico ujamem, da se njen bežeči krohot v še glasnejšega spremeni, medtem ko je zadeva, takrat, kadar loveči in bežeči vlogi zamenjata, še nekoliko uvidevnejša, pa tata pazi, da ne bi razigrano in nasmejano neučakanost v neko razočaranje spremenil…

 

Ja, in ko najina »sveta« žižula svojo vlogo zavzame, takrat tobogan postane zanimiv samo za predah, le za en, izjemoma dva zdrsa z njega.

 

Da, imava »sveto« žižulo. Povsem drugačno od vseh ostalih »svetosti«! Ona nama namreč dovoljuje izbiro smeri, ostale »svetosti« do tega ne zmorejo seči. Obenem pa – midva najino »svetost« zares upoštevava! Morava, ob njenih vejah in trnih…