Zaupanje…

Zaupanje?! Potrošna roba!

 

Nekoč sem ga imel zvrhano polno skladišče, danes so police, do zadnje, povsem izpraznjene.

Nekaj gramov mi ga je še ostalo, skritega, v nekih žepih. Polovica teh gramov gre smrti, njej zaupam, da me pride iskat. Preostala malenkost tistim, katerih še nisem uspel spoznati, kot zaupanja nevrednih.

 

Marsikdo mi je olajšal, glede delitve te preostaline, pa mu niti stavčnega ločila, denimo neke uboge vejice, ne verjamem, kaj šele črke, ali besede!

Ja, nekoč pa sem zmogel, celo brezpogojno, brezmejno zaupati. Bebec, pač! K sreči učljiv, bebec, in, k sreči, z ustreznimi učitelji.