Zeham,
občasno, spati pa ne morem. Pol ure, morda kanček več, sem se obračal,
premetaval pod odejo, pa me je minilo, se mi ne da več. Tako da je, od petka
naprej, kar Malo ni tu, razmerje neprespanih noči napram prespanim tri proti
dve. In vsako drugo noč, ko me utrujenost premaga, za dve odspim…
Morda
tudi pisanje k temu prispeva, lahko celo, da je ono krivo za to nespanje.
Možgani so ves dan v dodatnem zagonu, iz trenutka v trenutek se soočajo s
problemi, in jih razrešujejo. Ne, ne, o nikakršnih »posebnih« težavah ne
govorim, čeprav to tudi so, kadar svoje delovanje primerjam z delovanjem
povprečja, govorim, pač, o tem, da je sleherno razreševanje nečesa, česarkoli,
problem. Rešljiv resda, lahko tudi povsem zlahka rešljiv, a jezik takšne zadeve
opisuje, oziroma jih imenuje, z besedo problem. In tvorjenje zapisov,
kakršnihkoli, tisto iskanje, razvrščanje besed, je problem, čeprav tega v
takšni obliki ne čutiš, ne zaznavaš, je. In tvorjenje poezije, klasične, pa je
še krepko večji problem, od običajnega pisanja.
Da, v
zavedajočem se delu mojega dneva so možgani v nenehnem tovrstnem razreševanju
problemov. Tudi čez noč, ko sem odspal nekih šest ur in pol, so bili, vem,
drugače ne zmorejo, se ne znajo izklopiti. Pravzaprav se izklopijo, a to samo
enkrat naredijo, v celotnem svojem živetju, takrat, ko umrejo. Nisem jih
razbremenjeval, s tem, denimo, da bi »počivali« ob gledanju trave, crkljanju
cuckov, mačkonke, opravljanju nekega drugega opravila, nasprotno, tudi ko sem
nekaj drugega delal, so silili k besedam, k verzom. Denimo tisti
demokratični-osel, jutranji, se je pojavil medtem, ko sem kuhal kavo in cuckoma
dajal za jesti ter stroj, pralni, »pristavljal«. In je komaj dočakal, da s
skodelico dospem k tipkovnici…
računalnik sem pa, itak, takoj po tem, ko sem se zbudil, vklopil. To je,
praviloma, prva stvar, ko se zbudim, da računalnik vklopim. Takrat, kakopak,
kadar Male ni tu.
To,
delovanje možganov… ko bi zadevo primerjal z neko materialno podobo… približno,
vsaj za silo približno z neko vetrnico, denimo, pa – močnejša kot je rotacijska
moč, hitreje kot se tisti kraki vrtijo, več časa je potrebnega za to, da se
zaustavijo, umirijo. Ne popolnoma, seveda, kadar o možganih govorimo, a da se
umirijo na neko svojo običajno raven…
»Krivim«,
obtožujem možgane. Greh, priznam! Vsaj iz dveh razlogov.
Prvič
zaradi tega, ker se nad posledicami njihovega delovanja prav nič ne pritožujem,
in mi ni žal tega, da sem napisal vse tisto, kar sem prek dneva pisal, pač pa
bi mi bilo žal v primeru, ko ne bi. Bi se mi zdelo, kot da določenega dela časa
nisem smotrno izkoristil.
In drugič
– če »vrejo«, zamisli, iz mene, potem so se, očitno, v zadostni meri nabrale, v
podobah nekih doslej »skritih« razmišljanj, misli, želja. Pa moram biti
možganom hvaležen, najmanj trikratno – ker so vse te zamisli pridno zbirali in
jih varovali, ves čas, od njihovega nastanka, pa do trenutka, ko so se odločile
oglasiti se in v podobah zapisov oživeti; ker mi, možgani, te zamisli
ustrežljivo »podajajo«, celo uvidevno, ko počakajo, da se najprej ena »izpoje«,
in šele za tem drugo »pripeljejo«; ker mi pomagajo, možgani, tudi v zadnji fazi
celotnega procesa, ko vse te zamisli zapisujejo v besede, v konkretne zapise.
Kakopak,
ob tem pa še ene »malenkosti« ne smem pozabiti – možgani so ustvarjeni
dobesedno za to, da delujejo, in to počno v polni svoji obremenjenosti, »sto na
uro«, in od tega, ali takšno delovanje poteka, ali ne, so, posledično, tudi
same zmožnosti, mišljenjske, odvisne! Nekako tako, kot če bi s slepcem, s
tistim breznogim kuščarjem, primerjal – ker pod zemeljskim površjem ne
potrebuje nog in oči, so mu okončine odpadle, oči pa zakrnele. In glede na to,
da pravila, tista temeljna, naravna, veljajo povsod, in to na popolnoma enakih
načelih, si upam trditi, da – bolj kot možgani delujejo, bolj kot so
obremenjeni, večje zmožnosti dosegajo, in obratno tudi, seveda. Sicer to
(samo)delovanje na zmožnosti možganov ne zmore čudežev spočeti, pa, denimo, iz
značilnosti ene zasnovanosti popeljati do značilnosti druge, denimo nagonske
pameti spremeniti v razum, ne, tega ni moč, žal, zmore pa pod-polno-paro delovanje
možganov, denimo kot razumsko zasnovanih, povečati zmožnosti razumevanja. Ne
vem, pomniš, si sploh zasledil nek zapis, moj (pravzaprav jih je bilo kar več,
tekom časa), o tem, kako je bil čelni reženj pri Ajnštajnovih možganih krepko,
izrazito bolj razbrazdan, kot je pri nekem povprečju?! Ja, ta razbrazdanost,
neposredna, celo v svoji fizični podobi izkazana posledica povečane, ali pa
večje, kot želiš, aktivnosti možganov…
Imam
srečo, »izvlekel« sem se, celo, zaenkrat vsaj, nekaznovano. Očitno so mi
možgani oprostili, ker sem nanje kazal, češ da so krivi za moje nespanje.
Možgani so namreč moj šef, glavni, vrhovni šef. Ko bi jih primerjal s
pravljicami o »bogu«, potem bi zapisal, da se moji možgani nahajajo na krepko
višjem položaju, kot je položaj tega »boga«, ali česarkoli drugega. V bistvu…
Če se
tukaj, in zdajci, za hipec k Dekaru zatečem, natančneje, k njegovemu »Mislim,
torej sem«, potem taisto lahko s svojimi besedami nekako takole zapišem…
Celotno
moje zavedanje; vse moje razmišljano, načrtovano, izvajano in izpeljano; vse
tisto, kar hranim v spominu, in globje, v podzavesti, in mi pomaga, da se enih
in istih stvari ne potrebujem nenehno, in vselej znova, učiti; še več – celotno
moje telo, njegovo delovanje, njegovo stanje zdravosti ali ne-zdravosti… vse to
je v odločanju možganov! Ne verjameš, zlasti v zadnji del zapisa, ki omenja
delovanje telesa?! Verjemi, verjemi…
Ne
poznam imena sekte, v Indiji, nekih duhovnikov, bojda – ko ugotovijo, da je
prišel čas da umrejo, takrat se, še povsem zdravi, delujoči, odpravijo v neko
njihovo votlino, sedejo, »po turško«, na tla, zavzamejo določeno telesno pozo,
zaprejo oči… in v taisti telesni drži jih ne dolgo za tem, ko so prišli v
votlino, najdejo mrtve, ter s – povsem spokojnim izrazom obraza! Obenem pa…
Povej,
če možgani nimajo takšnega vpliva na telo, od kod potem psihosomatske bolezni?!
Oziroma drugače: kako je potem mogoče to, da z odpravo psihične okvare ( =
odprava nekega napačnega prepričanja = napačnega mišljenja), odpraviš poprej
leta in leta trajajoče bolezni, katerih nobeno dotedanje zdravljenje, nobeno
zdravilo ni zmoglo odpraviti?!
Da,
možgani so moj vrhovni voditelj, še več – moji možgani so tisti jaz! Potemtakem
je vse ostalo, neka ledvica, želodec, jetra, celo srce, in koža, na primer,
samo nek dodatek, potreben, pač, da telo (v svoji, obstoječi podobi) opravlja
neke funkcije, obenem pa je to vse ostalo tudi nadomestljivo! Zaenkrat resda z
nekimi primerljivimi organi (da, tudi koža sodi med organe, celo največji je, v
našem primeru, glede na to, da celotno telo prekriva), »iz narave vzetimi«, v
bodočnosti pa jih bodo zmogli, v to ne dvomim, tudi izdelovati! Če zmorejo »izdelati«
celotno neko bitje (kloniranje), če so dokazali, da zmorejo »izdelati« neko
količino mesa, ne nazadnje – če zmore neka žival izgubljen nek svoj ud
nadomestiti z novim… čemu, za vraga, znanost, nekoč, ne bi do taistega zmogla
dospeti?! Obenem pa, toliko, da pomen, in pomembnost možganov dodatno pojasnim…
Katerikoli
drug organ ti lahko, že sedaj, z nekim drugim, tebi novim, nadomestijo, pa boš,
po zamenjavi, ti, še vedno, ostal - ti.
Če pa bi v tvojo glavo premestili možgane nekoga drugega, potem tebe več ne bi
bilo, pač pa bi, v tvojem telesu, živel nekdo drug! In bi izpadlo, da niso tebi
presadili možganov, pač pa so temu drugemu »presadili« telo, tvoje!
Ja,
vem, sem že imel neko debato, na to temo, z mladenko, kateri sem seminarsko
nalogo, s področja filozofije, pomagal urediti, pred leti, in se ni strinjala z
menoj, ko sem zagovarjal Dekarovo opredelitev mislim-torej-sem, češ da vse več
filozofov to opredelitev zavrača, ja, poznam to, vendar – na žalost, a v
konkretnem primeru ne gre ne za filozofe, ne za teoretike kot take, ne za
znanstvenike, pač pa, žal, zgolj in samo za – »filozofe«, »teoretike«, »znanstvenike«!
Katerim ne bi škodovalo, ko bi vedeli o tem, kar sem maloprej zapisal, ko sem
omenjal zamenljive in ne-zamenljive organe…
Sem
slabe volje, ker ne spim? Po tem zapisu, in tistih, ki bodo, domnevam, sledili –
zagotovo ne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar