Ne, ne, na psu pa, še vedno, ne…

Ne morem reči, da sem padel na psa. Imam namreč dva. Čeprav je ena psica. Lahko pa rečem, da sem si vselej želel iskrenih bitij, takšnih, ki se zmorejo s predanostjo izkazovati. Potemtakem – aleluja, uspelo mi je, celo dva takšna imam!

 

Tudi tega ne morem reči, da sem v alkoholu tolažbo poiskal, pa celo trojno mačke vidim. Ne morem, ker jih vidim trojno tudi takrat, kadar niti kapljice ne zaužijem, obenem upam, da se tudi četrto mačje bitje ne bo od nekod priteplo, in si me prisvojilo. Že s tem, da tem trem strežem, imam dovolj mačjih opravil.

 

Tudi ne morem reči, da sem uboren kot miš, kajti – ko bi bil, mi ne bi miši v hišo silile! Le kaj bi pri revežu počele, ko pa si zmorejo vsepovsod, in zlasti pri dobrih-ljudeh, ugodja poiskati! Ne nazadnje imamo vsi radi živali, baje.

 

Odkar več nimam ovac, tudi pastir nisem več, ovca pa tudi nikoli nisem bil, vsaj ne pomnim, da bi kdaj z nekim pastirjem karkoli imel. V bistvu bi se lahko samo z oslom primerjal, čeprav tudi tu primerjava ne bi vzdržala – osli so pametnejši od mene, kaže, samo enkrat gredo na led…

 

Prasci mi smrdijo, prasice tudi, od svinjakov sem vselej bežal, in ga v hiši ne bi imel… pernat nisem, krila so mi uspešno potolkli… bentiš, bolj kot gledam, bolj me v neko preteklost vleče, in to v davno preteklost, v čas, v katerem še ni bilo dvonoge »poštenosti«, k dinozavrom! Pa o dvojem razmišljam: h kateri vrsti bi lahko pripadal in predvsem – kakšno vražjo smolo sem imel, da nisem izumrl?!