Kdor reši življenje…

Kdor reši življenje, reši Svet. Tako menijo nekateri…

Kakopak, tega ne kaže dobesedno oziroma neposredno razumevati, obenem pa nikoli v podobi nekakšne absolutne resnice, kajti – preveč rado se pripeti povsem drugače, pa zna rešeno življenje uničiti svet svojega rešitelja.

»Bogokletne« misli…

Vreme je lepo, celo toplo je, za ta letni čas, jaz pa gnijem…

 

Mi je v misli prišlo, da bi pograbil motorko, in šel v Lilin gaj, odstranit tistih pet dreves, ki so odstranitvi namenjena. A si ne upam, mi celo premikanje, določeni gibi povzročajo težave. Ma, še sedeti ne morem dolgo, me, zaradi položaja, začne boleti bodisi hrbet, bodisi trebuh. Ležati pa mi je dobesedno muka. In »opazujem« čas, kako polzi skozi moje roke, jaz pa ničesar ne naredim…

 

Dobro, dal sem prat belo, in ga bom kmalu obesil, nato še barvasto pristavil, pomil bom posodo, ki je ostala od včerajšnjega kosila, katerega sem zaradi sinka skuhal, po obrokih prinašam drva, po nekaj polen, iz drvarnice, (na)hranim kosmatince, in to je dobesedno vse, kar naredim. Za uro, uro in pol dela, ves ostali dan pa – iz kota v kot, povsem neproduktivno. In ko pomislim na to, da bo še nekaj časa tako trajalo…

 

Nekdo se mi je sicer v obisk najavljal, a ko sem bil povprašan, če bi me motilo, da bi prišel prehlajen – lepo te prosim, ostani kjer si, in čim dlje od mene. Samo še prehlad potrebujem, nek kašelj, da bom potem v polni meri »užival«, ko bom, ob kašljanju, imel občutek, da mi hoče trebuh razparati…

 

Ob štirih sem zaspal, prej ni šlo. Pa ne radi nekih misli, ali radi tega, ker bi se, v večeru, preveč nekemu šahu posvečal, in možgane preveč dramil, pač pa – v teh dneh sem se, tako v bolnici, kot doma, očitno preveč naspal. Krepko več, kot pomnim, toliko se je nabralo, tako spanja kot dremeža. In prav v tem je absurd, spočit, da že dolgo nisem bil tako, preprosto – gnijem, ničesar konkretnega ne naredim.

 

Se sicer držim nazaj, tudi to, da bi se vsaj posameznih ograjnih stebrov lotil, mi je »padlo na pamet«, vendar – res je, brez nekih nevzdržnih stanj je moč preživeti čas okrevanja, a mi zadevščina niti slučajno ni ljuba, pa da bi želel v kratkem ves postopek ponavljati. Ne, mi ena operacija na vsake toliko povsem zadošča. In čim dlje do naslednje, za katero sicer upam, da je nikoli ne bo.

Še imam nek pomen…

Nenehno iskanje smisla lastnega obstajanja, je ena od značilnosti, ki opredeljujejo človeka-razumsko bitje. Le-ta namreč ni zadovoljen s tistim živim-da-živim-da-mi-je-čim-lepše in podobnimi oslarijami… pač pa smisel lastnega obstajanja išče v doprinašanju, v lastni vlogi napram neke celote, ne nazadnje do Sveta kot takega…

 

Dan pred operacijo sem prejel (meni vsaj) razveseljivo novico…

Že kar nekaj časa je, kar sem prijatelju, nekemu srbskemu, sicer bosenskemu pesniku prevedel njegovo zbirko za otroke. V svoji izvirni podobi, torej v srbščini, je zbirka že izšla, letos, v ponedeljek pa sem izvedel, da je našel založnika tudi za njeno dvojezično podobo, potemtakem za podobo, ki vključuje moj prevod, bolje prepesnitve, in da naj bi knjiga izšla v prihajajočem januarju…

 

Ni velik, kaj šele gromozanski doprinos čemurkoli, vendar – sleherni hlebec kruha je iz drobtin sestavljen…

Po izidu pričakujem nekoliko povečan interes raznih (srbskih) pesnic in pesnikov za moje usluge prevajanja, čeprav se zavedam, da bom nadaljeval po začrtani poti, in, tudi po novem, tovrstne in podobne usluge oziroma pomoči izkazoval izključno tistim, ki me bodo, s samimi seboj, prepričali v to, da so moje pomoči, mojega časa – vredni! Potemtakem redkim.

Prava »klapa«…

Cucka ga imata silovito rada, kadarkoli pride dobesedno »ponorita«, in se nenehno (za)lepita zanj. In tudi z mački je vse bolj »na ti«. Nič čudnega, ko pa vse hiti razvajati z ustreznimi posladki…

 

Takole se je vsa peterica »mojih« kosmatincev danes zbrala krog mojega sinka, medtem ko jim je, velikosti ustrezne, koščke nekih mesnih »paličic« delil. Še najbolj je presenetil Furij, »oranžen« mačkonar, ki ima sicer navado, da dobesedno »izpuhti«, kadar kdorkoli od drugod dospe k meni…

Šepajoči dnevi…

Maloprej se je odpeljal sine…

Prispel je v ponedeljek, sredi dneva, da me je v torek zjutraj odpeljal v bolnico, in me prišel v sredo iskat, da mi je, po vrnitvi domov, pomagal, in da me je danes odpeljal na pregled, in previjanje…

Preden je odšel, sem ga prosil, da je odprl (in nekoliko kasneje tudi zaprl) garažna vrata, da sem avto dal iz garaže…

 

Na pregledu je zdravnica ugotovila, da je stanje v okvirih pričakovanega, ali običajnega, če je tako lepše slišati. In sem izvedel tudi za podrobnosti, okrog same operacije in okrevanja, v prihodnjih dneh in tednih, za stvari, o katerih v bolnišnici »niso imeli časa«, da bi jih pojasnjevali. In sem dobil razporeditev, za prihodnji teden, za sledeče preglede-previjanja…

 

Naučil sem se, in se, še vedno, sproti, učim, kako sedati na stol, na fotelj, klop, kavč, kako legati in kako, kasneje, tudi vsta(ja)ti. Vsak napačen gib se namreč izkaže kot vbod z nožem, na področju rane.

Naučil sem se, in se še učim, kako pobirati šope Tisinih dlak, ali določene stvari iz najnižjih predalov oziroma polic, in ni boljše metode, kot je – v poklek.

Naučil sem se, in se še učim, kako sedati, in z njega vstajati, na sovoznikov sedež, nisem se še naučil, kako sedati za volan, ko gre desna noga najprej v prostor. To sem danes sicer počel, in dobesedno telovadil, a me je, kljub različnim poskusom, dvakrat pošteno »vbodlo«, preden sem se uspel namestiti na sedežu. Pri izstopu je krepko lažje, gre leva noga prva…

Naučil sem se kako postopoma pihati v robec, da ne boli preveč… kako odpirati-zapirati vrata peči, katero roko pri tem uporabljati… nisem se naučil, kako preprečiti prav nič prijetna občutenja »noža« takrat, ko se izkaže nek kašelj…

 

Tudi hojo po ravnem, in po stopnicah, že obvladam. V obeh primerih delujem kot nek invalid, ki desno nogo, bolj kot ne, vleče »za seboj«, vendar – suma sumarum zadeva ni tako grozotno strašna, kot so mi pripovedovali, o tem, nekateri, da ne bi bilo moč zdržati brez redne uporabe analgetikov. Doslej sem samo dvakrat segel po tem blažilcu bolečin(e)…

 

Ležati oziroma presedeti dneva ne morem, sem kar nekaj časa »na nogah«. Verjetno se prav radi tega pred večer pojavi peklenska, pardon, pekoča bolečina, kateri pa kljubujem tako, da se skušam na nekem sedežu namestiti, ali za nekaj časa leči, dokler se ne umiri.

 

So me pa presenetili, ob operaciji, in to krepko. Najprej – vsem, ki smo bili operirani, so že ob namestitvah v postelje povili noge, od prstov do kolen. Nečesa takšnega še nisem doživel, čeprav sem bil prej že štirikrat operiran. Bojda gre za način preprečevanja nastanka krvnih strdkov…

Nato so me presenetili, ko smo dobili uspavalne tablete, češ da bomo lažje dočakali operacijo. In res, od vsega dogajanja v operacijski sobi se spomnim samo tega, da sem slišal neko sestro, ko sem oči odprl, da mi v žilo daje tekočino za uspavanje, in da bom skozi masko prejemal kisik, ne vem, morda par sekund zavedanja, nato pa… šele ob pol dvanajsti, ko sem se zbudil v »sobi za prebujanje«, in v njej odležal vse do ene…

In še s tem so me presenetili, da – ko sem se, pred odhodom iz bolnice, preoblačil, sem ugotovil da sem dodobra namazan z neko vinsko-rdečo zadevo… kakopak da sem takoj domneval, da gre za razkuževanje, kasneje nekaj časa premleval o tem, ali naj bi to razkuževanje delovalo samo v času operacije, ali tudi kasneje, vsaj v prvih dneh okrevanja, nato pa se odločil, da bom, vsemu navkljub, skušal obarvanost sprati s sebe, pred pregledom, a moral priznati neuspešnost vseh poskusov spiranja – bolj kot drgneš tega vraga, bolj se (ob)drži na mestu. Bo samo izginilo (bo koža vpila), mi je pojasnila zdravnica…

 

Zdaj poskušam, na vse kriplje, čim prej »priti k sebi«, da bi, posledično, čim prej odšel po Malo. Obenem se zavedam, da pred koncem prihodnjega tedna o tem ne smem niti »sanjati«. Domnevam sicer, da je stanje z rano iz dneva v dan boljše, a te izboljšave še vedno niso takšne, da bi jih bilo moč tudi občutiti. Obenem ima Malo danes nek hujši kašelj, sam pa si ne smem dovoliti, da bi se ga nalezel, je dobesedno »svinjska« kombinacija rana na trebuhu in kašelj (oziroma vse, kar je povezanega z napenjanjem trebušnih mišic)…

 

Danes sem imel tudi priložnost prvič videti samo rano. V bolnici so prehitro zamenjali »povoj«, da bi to zmogel. Dva reza, vzporedna, nekih deset, morda malo več, centimetrov dolga, »zakrpana« z nekakšnimi sponkami. Katere bodo, kasneje enkrat, odstranili. Kdo ve, morda pa bo moj Sonko z menoj »potoval« na to odstranjevanje sponk, in kasneje še na kontrolo h kirurgu. Zanesljivo pa bova šla skupaj k Dedku Mrazu, ki bo v enem tukajšnjih vrtcev. Datum že poznam, baje, če do spremembe ne pride, le še za uro obvestilo prejmem…

 

Da, ko bi vse skupaj dal na tehtnico – ni lahko, zdaj, po operaciji, še zdaleč ne, a tako tragično, kot sem poslušal, tudi ne (baje bodo bolečine šele nastopile, ko bo začelo tkivo preraščati vstavljeno »armaturo«, tako mi je pojasnila zdravnica, in bo vsak napačen gib, ki bo skušal ločevati to tkivo in mrežico, občutiti), vendar skorajda ne vem, kaj je več napora in prizadevanj terjalo, tisto obdobje nekih silnih preiskav in raziskav, ali pa dan in pol, preživet v bolnici.

 

Malo moje, Sonko moj razbojniški… ko bi vedela, kako bi »priletel« pote!

Bolj mučno zadovoljstvo…

Predzimska, ali predoperativna, dela opravljena. Vse pokošeno, vse obrezano, opore sem uspel nekim trtam narediti, da bodo v bodoče samostoječe rasle, in tudi figo sem uspel posaditi.

Jutri na »grobo« pospravim stanovanje, in zajetno škatlo papirja in steklovine odpeljem na otok, sinu določene napotke predam, pripravim, kar bom v bolnico vzel in… začnem pisati oporoko…

Šalim se, s tem, kakopak, ni me strah, mi je pa, priznam, mučno. Tako misel na (čeprav le enodnevno, bojda) bivanje v bolnici, kot na operacijo in zlasti na dneve po njej, ko se bom s svojo nemočjo soočal. Obenem pa jo odganjal, da bi lahko bil moj čivkec čim prej spet tu. Petnajsti dan mineva, kar je nisem ne videl, ne slišal, pa komaj čakam na to, da jo objamem, poljubim, »sfaširam«!

Aleluja, manjša nuja!

Danes je šlo po načrtu, pa je vse, rastoče na delu s hiško, obrezano. In še več…

 

Hiško krasi veranda. Je v podobi črke L, in na tem manjšem, zalomljenem delu, hranim zvitke izgrajene ograjne mreže. In tik pod tem delom poganja bršljan…

 

Dve leti sem zanemaril, ta bršljan, in se je, hudič salamenski, tako razpletel skozi zvitke mreže, da sem potreboval več kot uro, preden sem kos za kosom mrežo osvobodil, obenem pa rastlino do tal prikrajšal. Pa še pospravil vse, vse, kar je po obrezovanju na tleh obležalo…

 

Kar lep kupček je nastal, približno sredi brega. Ko bi še na deponijo, ki je povsem na dnu, vlačil, bi mi danes zmanjkalo časa, obenem pa – prehod s četrte na peto teraso, pod katero se nahaja deponija, je dokaj strm, danes tudi razmočen in drseč, pa ne upam, s to vražjo kilo, vraga izzivati. Morda, če bo pri volji, in voljan za rekreacijo, sine, ko bo tu, zvleče nabrane odrezke do dna. S tistimi, ki se bodo v prihodnjih treh dneh nabrali, bi, zagotovo, imel nekaj ur opraviti. Da zvleče, pa na kup, trohnenju namenjen, pomeče… Če pa ne bo za to, silil ga zanesljivo ne bom, bo pa mene počakalo, da se, enkrat koncem januarja, ali kasneje, zadeve lotim. Kakorkoli že…

 

Nuja je zmanjšana! Tisti to-»moram«-narediti pred operacijo, je vsaj prepolovljen. Na terenu s hišo je predvsem mlado rastje, in dve starejši smokvi, pri katerih je delo moč s tal opraviti, pa bo vsaj s tem hitro opravljeno. Edino, kjer bo čas polzel, je pet dreves, krepko pred mojim nakupom posajenih, dveh jablan in treh hrušk. Drevesa so močna, in zlasti zadnjih pet let, kar sem tu in jih redno obrezujem, »norijo« z divjaki, pri čemer so tisti na vrhovih krošenj problematični – po meter, meter in pol so dolgi, in tudi za prst debeli, obenem pa jih s tal ročno ni moč doseči, za lestev pa teren ni najbolj primeren. Pa si pomagam s teleskopsko palico, in škarjami, ali žago, na njej, in tudi nekakšne drevesne »telovadbe« ne zmanjka. Jih bom povsem za konec, za vsak primer, pustil…

 

Danes sem zaman čakal, da bi se sončni žarki prerinili skozi meglo, ali nizko oblačnost, vrag vedi, kaj je ta gosta sivina, legla na tla. In rokavice – že itak najcenejše kupujem, obenem pa so dobro obrabljene, blazinice prstov kukajo na plano. In je bilo kar mrzlo, tako da – ko sem dospel, po tretji, v prostor, še nezakurjen, se mi je zdelo, pri osemnajstih, kot da sem v poletje stopil! In dejansko komaj čakam nanj, čeprav bo že pomlad tolažilno delovala, glede na mesece kurilne sezone, in mrtvila speče narave, da o dnevih, ki bodo, kmalu, samo nekih osem ur svetili, sploh ne razmišljam…

 

Nič kolikokrat sem pomislil na to, kako bi Malo lahko zdaj uživalo na bregu. Pri smokvah, ki so se najbolj bohotile s svojo košatostjo, sem vse spodnje veje odstranil, da ji ja čim več prostora za gibanje, za tek namenim, obenem pa krošnjo toliko nizko pustil, da bo lahko, s spodnjih vej, sama ubirala plodove. Če ji bodo zaprijali, spet, kakopak. Razbojnica moja mila, komaj čakam, da me spet pod komando vzame…

Sedaj pa vse vem…

Tudi pri anesteziologu sem bil, sredi dneva. S tem pregledom so zaključene vse preiskave zdravstvenega stanja mojega živetja, potrebne za operacijo. Še današnjih nekaj ur, in pet dni, pa se soočim s skalpelom…

 

Ne bo prvič, da bodo kirurško posegali v moje telo, poprej sem bil že štirikrat operiran. Enkrat ob spinalni anesteziji, pri kateri anestetik vbrizgajo v hrbtenični del, pa lahko spremljaš potek operacije, ostalo pod splošno…

Nekaj dni nazaj sem govoril s prijateljem. Tudi on je bil operiran zaradi kile, celo dvakrat, na obeh straneh trebuha, in enkrat so uporabili spinalno omrtvičenje spodnjega dela telesa. In je imel posledice, po tem – neka telesna tekočina (ne poznam imena) se mu je, ob vbodu, razlila, pa je moral cel teden preležati, kajti ob sedenju ali stanju ga je neznosno bolela glava…

 

Danes mi je anesteziolog povedal, da bom lahko, pred operacijo, sam odločil o tem, katero od obeh možnosti bom izbral. Povedal sem mu o prijateljevi izkušnji, in me je skušal potolažiti, češ nekoč so bile igle krepko debelejše, kot so danes, pa je v sodobnih časih malo možnosti za takšne posledice…

 

Khm, tudi jaz sem bil v tistem NEKOČ operiran ob spinalni anesteziji, domnevam, da so bile takratne igle prepričljivejše, kot so današnje, pa se pri meni ni pojavila takšna reakcija. Pomeni, da ni stvar samo v igli, njeni debelini, pač pa predvsem v tem, če tisti, ki jo zabode – obvlada svoje delo. In točno ve kam mora zabosti, in koliko…

Vprašal sem ga, tega anesteziologa, če mi lahko pojasni v čem so razlike, med obema omrtvičenjima. Med mojimi operacijami je namreč minilo preveč časa, pa tudi obremenjeval se nisem, takrat, s takšnimi zadevami, da bi jih skušal pomniti, in nimam osnov, na katerih bi zmogel ustrezno primerjavo izpeljati. Katera je boljša?

 

Obe sta dobri, sem izvedel.

 

Pa dobro, neka razlika, očitno, mora biti, ob tisti vsem znani, da ob splošni poseg prespiš, medtem ko si ob spinalni v zavestnem stanju, in čutiš, »od daleč«, kako te režejo in nato tudi krpajo. Koliko časa po eni ali drugi ne bom smel na noge, ker bo obstajala neka možnost omotice, ali nenadne oslabelosti, šibkosti?!

Odgovora, vsaj ustreznega, pričakovanega, nisem prejel. Sem pa dobil drugačno pojasnilo, takole mi je povedal: če bo mlajši anesteziolog, bo priporočil spinalno, če bo starejši, pa splošno…

 

Bentiš, malo je manjkalo, da se nisem začel krohotati, kajti potem je edina bistvena razlika med obema vrstama anestezije v – starosti anesteziologa?! In, kako naj si to razlagam?! Morda tako, da je mlajši naprednejši, od starejšega, ki je nazadnjak?! Ali pa povsem drugače, da si mlajši več upa, ker se z neodgovornostjo izkazuje, medtem ko starejšega praksa, izkušnje silijo v previdnost?!

 

Ja, zdaj pa zares vse vem. Oziroma še manj, kot sem vedel prej. In me je, z možnostjo mojega samoupravno-demokratičnega izbiranja anestezije samo zmedel. Zlasti glede prepričanja, da gre za rutinsko operacijo, pri kateri se, tako in tako, strokovnim rokam prepuščam.

Upam, da ne bom moral izbirati tudi med znamko skalpelov, in ostale opreme, pa barvo »armature«, ki jo bodo vstavili, ter vsem ostalim. Vem pa, da so mi vso demokratičnost odtegnili po vprašanju kave in cigaret. Bentiš, v bolnico moram priti na tešče (to ne bo težava), in baje niti pokaditi ne smem tistega jutra. Potem pa bo treba zdržati brez dima vse do odpusta. In dobro vem, kaj bo prva zadeva, ko me sine pripelje domov. Pardon, druga, takoj po tem, ko se bom s cuckoma pozdravil – kuhanje kave in v miru, ob njej, nekaj cigaret podimiti!

Malo sem, malo tja…

Danes bi jih štela sto, ko se ne bi, pred petnajstimi leti, poslovila od muk tega »lepega«, živalskega sveta, katerega edina dejanska tradicija so neumnost, sebičnost, preračunljivost, nemoralnost, da, tudi zverskost, kadar priložnost tako nanese. Bila je ena redkih, izjemno redkih oseb, katerim sem vselej obraz poznal, in mi nikdar niso hrbta obrnile. Mama.

 

Včeraj, ko sem se vrnil s preiskav, sem zaključil letošnjo košnjo. Vse je pokošeno. In sem zastavil z obrezovanjem drevja in trt.

Ne maram biti pretirano »poznan«, čeprav zna to biti, včasih, tudi pozitivno. O tem, da sem bil prepoznan že ob prvem obisku zdravnice (še zdaj ne vem, na temelju česa so me prepoznali, ko pa zdravstvene kartice niti iz žepa nisem vzel, kaj šele, da bi jo oddal), o tem sem že zapisal, danes pa mi je to koristilo. Pa ne na račun kogarkoli drugega.

Termin sem imel ob enajstih, a se, ker ne vem ne kje, ne v kolikšnem času bom našel parkirno mesto, običajno krepko prej od doma odpravim. In sem se znašel v čakalnici že pol ure prej. Steklena vrata so bila zaprta, sestra je nekaj zapisovala, in me ni opazila. Morda sem čakal dve minuti, ko je iz ordinacije stopila zdravnica. Takoj me je zagledala in sestro opozorila name. Malodane v naslednjem hipu je sledil poziv gospod-Uroš-pridite. Tudi uredili smo zadeve hitro, pa sem bil ob enajsti že doma, in preoblečen…

 

Malo je deževalo, a sem oblekel bundo, kapo namestil in čeznjo kapuco pa – gremo, obrezovat, naprej. Vsaj za toliko časa, dokler bunde ne premoči. K sreči je rahlo deževalo, in sem tudi danes kar nekaj postoril. Tako da mi je ostalo za, morda, dobre štiri ure dela, in bo rastje na polovici zemljišča, tisti s hiško, v celoti obrezano. Potem se pa še na preostalem zemljišču dela lotim, pri čemer si upanja dovoljujem, da mi bo vreme tri dni vsaj toliko ugodilo, da bo moč vse obrezati. Prijalo bi mi, zelo, ko bi se odpravil na operacijo vedoč, da so vsaj nujna jesenska dela opravljena.

 

Jutri… če bo zares cel dan deževalo, potem bom, poleg obiska pri anesteziologu, počival. Če pa bo moč, med dežinkami, frizuro kakšni rastlini urediti, potem bom to, zagotovo, tudi naredil. Še vedno namreč nisem opustil misli, da bi, ob košnji in obrezovanju, tudi smokev posadil. Vsaj to, če bo že za motorko in odstranjevanje nekih dreves v Lilinem gaju časa zmanjkalo. Pri čemer nič tragičnega ne bo, radi tega, sečnjo zmorem tudi januarja opraviti, ali v februarju.

 

V zadnjih desetih dneh, kar Male ni doma, v kuhinji še nisem zakuril. Tudi zgoraj drugače počnem, in peč oživim šele v popoldanskem času, po tem, ko opravim s preiskavami in/ali z delom, in se podam v stanovanje. Raje se malo bolj oblečem, da nekaj drv prihranim. Kdo ve do kdaj bo zima in predvsem kakšna bo.

Ko je Sonkec tu… takrat že zjutraj, krepko prej kot se podava v kuhinjo, zaprasketa v štedilniku in se vsaj na dvaindvajset segreje, da ji ni potrebno v »medvedji« opravi zajtrkovati. In tudi zgoraj – velikokrat se igrava sede na tleh, pa mora biti ustrezno toplo. Pa takoj, ko se zbudim, zaženem plamene, da imava zvečer, pred spanjem, prej malček prevroče, kot pa hladno. Zmogljiva peč, majhen prostor, ognja pa ni moč priklopiti na termostat, obenem pa – čim peč preneha delovati, nobene izolacije, pod okni piha, in se hitro ohladi. Da moram, prek noči, z radiatorjem temperirati.

 

Med vožnjo sem slišal, da je striček Sem odobril Ukrajini uporabo raket daljšega dometa. »Bravo«, Bajden, namesto, da bi silil, obe strani, v mir, se, skupaj s preostalim »naprednim« butastim svetom, podajaš v krepitev konflikta, morda tudi v njegovo (raz)širitev! Ni kaj, vpliv in delovanje že skrajno dekadentnega Zahoda ne želita popustiti, pa je, bržčas, vse bližje tista Nostradamusova, o rešitvi Sveta, ki bo prišla z Vzhoda. In prav nič ne bo narobe, s tem, bo moč še o čem drugem razmišljati, kot le o žretju, imetju in vse bolj butastih podobah »zabave«. Ja, daleč dospeta »razvoj« in »civilizacija«, kadar se dognanja znajdejo v šapah bebavosti!

Tik pred zaključkom…

Kadar sem zelo utrujen, takrat se mi lahko pripeti, da ne morem (za)spati. In včeraj sem bil crknjen, pa sem šele okrog četrte zaspal, za neke tri ure. Zjutraj sem si najprej omislil v miru popiti kavo, nato pa sem se, po dveh urah kavopitja, odpravil kositi…

 

Glede na to, da so spremenili napoved, in naj bi bil tudi torek deževen, ne le sreda, sem sklenil nekoliko podaljšati delovno nedeljo. Pa vsaj nekaj še zraven naredi, sem si dopovedoval, bo za jutri manj ostalo. In res, celo samega sebe sem presenetil, saj mi je uspelo, poleg želenega oziroma načrtovanega, pokositi tudi peto teraso, in tisto »hudo«, veliko in predvsem strmo nabrežino nad njo. Ostala mi je še malenkost, robni del nad gozdom, za največ uro košnje, in nekaj časa sem si celo prigovarjal daj-še-to-da-zaključiš-za-letos, vendar mi je zmanjkalo volje. Bom jutri, ko se s pregledov vrnem. Sem se raje odpravil v stanovanje, zakuril, da se malo ogreje, pa da se kasneje stuširam…

 

Previdnost je mati modrosti, pravijo obči, ti, ki »malček« mešajo vzroke in posledice, neka zaporedja. Ni res, previdnost je lahko kvečjemu hči modrosti, lahko pa se izkaže tudi kot sestra neumnosti, kot zavora, ki ne dopusti niti do učenja, kaj šele spoznavanja.

Priznam, prestrašili so me, nekateri, s silnimi opozorili, povezanimi s kilo, češ da je treba biti previden na vsakem koraku. In verjamem, da je temu res tako, obenem pa se zavedam, da nisem v neko vato ovit, da je kup opravil, ki naj bi bila opravljena, obenem pa, na drugi strani, da tudi previdnost, naj bo kakršna koli hoče biti, ni jamstvo za preprečitev neželenega. Pa sem namenoma preizkušanje te previdnosti prestavil na tik-pred-zdajci-pred-operacijo, kajti krepko bolje je nekih štirinajst dni (z)držati s poslabšanim stanjem, kot pa dva meseca in pol. Kakorkoli že, tudi s košnjo bom zmogel, zaenkrat še, sam opraviti, in tudi za obrezovanje upam, da ga bom uspel dokončati. Če mi bo vreme ob strani stalo, seveda. Tega pa ne vem, kdaj si bom upal, z roko v roki z Malo, po operaciji podati po bregu navzdol. Sonku je namreč breg všeč, a zaradi nepokošene in vselej mokre trave že dolgo nisva bila na njem, obenem pa se bojim, da bi utegnili šivi popustiti, ob nekem padcu, z zdrsom pogojenim. A komaj čakam, da se spet navzdol podava…

Korak za korakom…

Včeraj sem pokosil breg pod hiško, in dve terasi pod njim. Na tretji se je ustavilo. Nekoč je na njej stala ograja, ki se je, nedolgo nazaj, podrla, dobesedno legla je v travo. In mi, s svojimi mrežo in stebrički, preprečila košnjo…

 

Danes sem se matral šest ur, vse do tretje, da mi je uspelo podrto odstraniti. In sem počel tudi stvari, katerih ne bi smel, zaradi kile, vendar – samo se ne bo naredilo. In tudi »nasprehodil« sem se, ko sem, v breg, nosil izgrajeno na ustrezni odlagališči…

 

Sinoči mi je Oliver poslal sporočilo, da se bo danes oglasil, in me vprašal, če mi prinese kaj iz trgovine. V petek sem plačeval položnice, in šel v nabavo, in tudi sicer nikogar ne želim obremenjevati s seboj, s svojimi potrebami…

 

Danes, ko je prišel – spred svoje hiše me je videl spodaj, na delovišču. Toliko sem prekinil z delom, da sem stopil k njemu, da se pozdraviva, in znova slišal: karkoli, kadarkoli potrebuješ, prosim, povej mi. Tudi danes mi je hotel pomagati, pri ograji, a sem ga odvrnil od namere – prišel si z določenim namenom, dela ti nikoli ne zmanjka, lepo prosim, naredi mi uslugo, opravi svoje, jaz pa bom tudi tako, počasi, a bo šlo. Nekako že. V kolikor pa bi zares bila nuja, v tem primeru pa vem in kdo, in kaj si, tako da – brez skrbi, in velja tudi obratno!

 

Priznam, da sem po štirih urah že mislil odnehati, češ pusti-ostanek-za-jutri, a sem zbral potrebno voljo, in moč, za dokončanje. In sem, kljub »prijetni« utrujenosti, in bolečinam, nekim, ki so se zbudile, zadovoljen s tem, kajti jutri bom lahko nadaljeval s košnjo…

 

Do vključno torka želim pokositi vse, do konca, kljub temu, da me kar nekaj »skakanja« v različni zdravstveni ustanovi čaka. Že nekaj zim je trava tu zelena, živa, v rasti, in si raje ne predstavljam, kako bi bilo kositi na pomlad, ko bi prek visoke trave legel sneg in s tem celo kolobocijo povzročil. Vse poležano, zbito, obenem prepleteno z novo rastočo…

In – če bo vse po načrtih, jutri vsaj do pete terase dospem. Na njej in na četrti, tudi na njunih nabrežinah, je metrska trava…

 

Za sredo napovedujejo dež. Če bo res, nič narobe. Bi sicer moral tudi po hiši pospraviti, a ne bom, bom raje počival. V drugem delu tedna se namreč nameravam lotiti obrezovanja trt in drevja, in tega sploh ni malo. Uh, pa kakšne načrte še imam, od tega, da bi eno izmed fig, katere sem vzgojil, posadil (drugi dve sem Oliverju namenil), prek tega, da bi v Lilinem gaju odstranil pet dreves (morda, nekoč, namesto njih, raje še dva kakija posadim), pa vse do ograje, tiste, ki, zaenkrat, še ograjuje, a jo je čas že tako načel, da je vprašanje, koliko bo še zdržala, vendar…

 

Kadar sam počneš, kadar si izključno od sebe odvisen, takrat moraš vražje brzdati svoje želje, načrte, medtem ko je razna upanja bržčas najbolje kar odpisati. In to še toliko bolj, ko dospeš v »lepo« starost.

Da, tudi danes, ko sem, na določenih mestih, dobesedno »pulil« mrežo iz tal (ponekod sem si moral tudi z lopato pomagati, takšna plast zemlje, in v njej preplet številnih korenin, jo je ujela), sem mislil na svojega Sonka. Ona bi mi takoj pomagala, le jaz bi, ob njej, namesto šestih ur nekaj dni porabil…

 

Zdaj imajo srne in lisica še lažji dostop na parcelo, in tudi cucka sta že ugotovila, da imata na stežaj odprta vrata do gozda. Naj jima bo, tudi prej sta se znala znajti. Zdaj sta edina v bližnji soseščini, se je sosedov Tačko, prijazen prinašalec, v soboto v pasja nebesa preselil.

Malo moje, bodi nasmejano!

Ne pomnim, da bi bil kdaj tako preiskovan, zdravstveno, kot sem trenutno. V tem in v prihodnjem tednu imam cel niz preiskav, obiskov raznih ambulant, laboratorijev. Zaradi operacije, ki sledi, in predvsem radi tega, ker, zaradi svojih let, sodim v tvegano, če strokovno slovensko zapišem v rizično skupino…

Ma, če nič drugega, bom vsaj izvedel, v kakšnem stanju sem. Itak smo sestavljeni iz potrošnega materiala, obenem pa je obstoječa živetvena doba trikrat daljša od tiste, katero naj bi, svoji zasnovanosti ustrezno, dočakali (bentiš, pa še za podaljševanje se zavzemajo?!!!), pa je že to, da izveš kako si načet, povsod, v celoti, milostna ugotovitev, vsaj nekih alarmantnih novic ne sporoča. Zaenkrat, seveda. To načetost pa naj bi vsakdo že samoumevno občutil…

 

Kar sem ugotovil, da imam kilo, nisem kosil. Preveč sem slišal nekih opozoril o previdnosti-na-slednjem-koraku, in predolgo je še bilo do operacije, obenem pa sem bil nenehno prehlajen. Zdaj, ko je servisni-dan na dosegu roke, pa sem zastavil s košnjo.

Gre počasi, krepko počasneje, kot je šla včasih. Nekaj zaradi prehladov. Dva sta bila, ki sem ju iz vrtčevskega okolja prejel, enega za drugim, pa je drug na dobro podlago legel, in me je kašelj davil skorajda mesec dni. Hud kašelj, takšen, da ne veš, če boš tudi pljuča izkašljal. Zdaj se zadeva počasi umirja, vidno, a je še dovolj prisotna, da se bojim novih tovrstnih obdaritev, pa do nadaljnjega ne bom šel po Malčico. So me pred kašljem še posebno opozarjali, malo zaradi rane, oziroma šivov, malo zaradi »prijetnih« občutkov, bolečin, ki jih povzroča… kakorkoli že, v treh dneh mi je uspelo pokositi celotno polovico parcele, tisti del, na katerem stoji hiša. In sem, ob vsej previdnosti, porojeni s kilo, nekajkrat »poplesaval« po eni nogi, ko sem na strmejšem ravnotežje lovil. A bo, kakor bo, pred snegom bi rad imel pokošeno, da bo spomladi lažje…

 

Malček sem se v delo vrgel tudi zaradi misli, katere skušam odganjati. In to, kaže, povsem zaman počnem. Misli na čas, v katerem svoje Razbojnice ne bom videl. Pred petimi dnevi sva se videla, ko sva se poslovila, in nihče mi ne zna povedati, koliko dni po operaciji bom lahko vozil avto, koliko dni po operaciji bom zmogel prebiti na nogah. Ob Sonku namreč ne morem časa preležati, in tudi njej bi bilo mučno, sila dolgočasno…

 

Še nekaj časa nazaj bi s celotno košnjo opravil v štirih dneh, zdaj jih bo nekaj več šlo. Kljub ustreznemu pasu za kilo, ki si ga vsako jutro namestim, čutim, med delom, učinkovanje črevesja. Pa skušam počasi, in zlahka, kolikor se le da. In sem se odločil soočiti se tudi z najbolj strmo nabrežino, povsem na koncu košnje, pa – če »pade«, »pade«, če ne, ji bom pa čez nekaj mesecev lekcijo odčital. Če ne bo, pred tem, prispel sine, starejši, ki mi je že o košnji trave nekaj govoril, a ga ne želim z nekimi večjimi površinami obremenjevati.

 

Upam, da zvezdica tatina ne bo žalostna, ker se toliko časa ne bova videla. Pa kako me vleče, da bi šel po njo, vsaj prek vikenda bi lahko bila skupaj, a kaj, ko se bojim tega, da mi iz vrtca spet kakšen virus prinese. Ponedeljek, torek in sreda pa so že tako in tako razporejeni, laboratorij, EKG, zdravnica, anesteziolog…

 

Ja, »lepote« starosti. Že tolikokrat sem o tem poslušal, a še vedno ne vem, v čem zmore biti starost lepa?! Razen v tem, da imaš pokojnino, in ti v službo ni treba hoditi, da imaš, načeloma vsaj, ves svoj čas na voljo.

S časom nikoli nisem imel težav, vselej sem si ga sam razporejal. Tudi takrat, ko nisem hodil v službo, pač pa sem hodil delat. In v delu nikoli nisem nekega bremena prepoznaval, brezdelja sem se otepal, preveč dolgočasno in v prazno se izkazuje.

»Lepote« starosti?! V tem, da ne zmoreš toliko in takrat, kot in kadar bi hotel, pač pa vse razporejaš, na neke obroke, in si že s tem zadovoljen, da ti razporeditev uspe?! Ne, zame, zagotovo, niso »nebesa«. Ob silnem žretju in pitju in »zabavanju« bi me hitro potolkla. Zlasti, ker sem tudi glede »zabavanja« dokaj izbirčen…

 

Malo moje, ena mojih štirih zvezd, bodi dobrovoljček, ne misli preveč name in nikakor ne bodi žalostna, ker se malo večnost ne bova videla. Bova nadoknadila, ob prvi možni priložnosti, verjemi!

Človek je redkost v »človeštvu«…

(prekleti jaz, čeprav sem raje »bedak«, kot nagonska ničevost)

 

Že dolgo, in še dlje, govorim in zapisujem o ČLOVEJAKIH, o NAGONSKIH bitjih, potemtakem o živalih, ki so resda utelešene v telesu človeka, ki se razglašajo za ljudi, a so od človeka tako daleč, da dlje biti ne morejo! O križancih med nagonskim Neandertalcem (živaljo, »bratrancem« šimpanza) in človekom-razumskim bitjem (Homo Sapiensom)…

 

Že dolgo, in še dlje, sem radi svojih besed grd, nesramen, tudi neumen… kajti obča bebavost vedno »ve«, vedno ima svoje »resnice«, svoja »znanja« in »spoznanja«, predvsem pa se vedno ima za merilo normalnega (normalnosti)… s čemer, med ostalim, dokazuje tudi trditev, da ni zmožna niti o pomenu besed vedeti, kajti normalnost in običajnost (prevladujoča stanja) ni neizogibno eno in isto (na primer: v umobolnici je povsem normalno, da so bolniki – nenormalni)…

Nekoliko manj grd in nesramen (neumen verjetno ne) sem od dne, ko je švedski genetik prejel Nobelovo nagrado, s področja medicine, ker je DOKAZAL SORODSTVENO POVEZAVO med »sodobnim človekom« (absolutno večino = živaljo v telesu človeka) in Neandertalcem, še huje, ta povezava vodi vse do šimpanza, pa sta radi tega…

PRAVILNI nasprotujoči si trditvi, ki govorita, različno, kakopak, o predniku človeštva, in ena govori, da JE PREDNIK OPICA (in tudi je, pri človejaku oz. »sodobnem človeku«), druga pa, da temu NI tako (in tudi ni, pri dejanskem in EDINEM človeku, pri Homo Sapiensu… mimogrede, morda dandanes živi nekje okrog dvesto milijonov LJUDI, med milijardami človekolikih živali!)…

 

Že tisočletja obstajajo korenite razlike, ne samo v zmožnostih, pač pa tudi, ali predvsem, v načinih izkazovanja, med absolutno večino in redkimi posamezniki, pri čemer večina te posameznike obravnava kot (vsaj) »čudake«, medtem ko ti »čudaki« absolutno večino obravnavajo kot nepregledno maso – NEUMNOSTI ( = NE-razumskosti). In, kakopak, zgodovina je na strani teh »čudakov«, kajti – vsa odkritja, vsa spoznanja, vse resnice o dejstvih, ves stvaren napredek (in še zdaleč ne samo tehnološki) je prav zasluga »čudakov«, niti enega odstotka vse dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije! Dočim se je večina, s svojim »razumevanjem«, vselej trudila biti na nasprotni strani, pa je uveljavitev spoznanj v najboljšem primeru »le« ovirala, ji otežkočala pot, podaljševala čas do njihovih priznanj…

 

Že tisočletja stroka, in zlasti »stroka«, te razlike »opravičuje« s socialnim stanom, z izobraženostjo (pretežno si upam zapisati, da z »izobraženostjo«), posledično z razgledanostjo, celo z vzgojo (pretežno dresuro alias fotokopiranjem očeta na sinove in matere na hčere)… in ves ta čas z nekimi »reformami« skušajo vplivati na manjšanje teh razlik, in to – povsem neuspešno, kajti – TISTEGA, KAR JE NEPOSREDNA POSLEDICA BIOLOŠKE ZASNOVANOSTI NI MOČ SPREMINJATI!!! In nagonskost je oblika naravne zasnovanosti, in je, kot takšna, popolno NASPROTJE razumskosti (pa tako tudi človejak NIKOLI ne bo zmogel tako ob/čutiti, dojemati, pozna/va/ti, v končni fazi tudi živeti, kot to zmore /in potrebuje izkazovati/ človek)! Z drugimi besedami: dokler bosta v okviru TOZADEVNO ene in iste podobe živetja obstajali dve NASPROTUJOČI si podobi (nagonska, sebična, goltava, neuvidevna, NE-razumevajoča, in razumska, etična, načelna, uvidevna, človečna), do tedaj to živetje NE bo teklo v eni smeri, pač pa se bodo smeri, kakor je razvidno iz zgodovine, nenehno izmenjevali, pa bo času napredka neizogibno sledil čas nazadovanja… in NIKOLI NE bodo razrešene temeljne težave nekega sobivanja, kajti – nagonskim je sobivanje drug-ob-drugem, razumskemu drug-za-drugega… nagonski (katerokoli) skupnost upošteva zaradi LASTNIH interesov, razumskemu je lasten interes tvoriti skupnost, njen napredek!

 

Dan, v katerem sta me starša rodila na ta(kšen) svet, sem že ničkolikokrat preklel, kajti – ni dobro biti razumsko zasnovan sredi nepreglednosti živalske pameti! Prav tako sem ničkolikokrat preklel svoje kljubovanje nagonski pameti ( = neumnosti), prilagodljivosti ( = nenačelnosti, nemoralnosti), goltavosti, njenim »resnicam« ( = LAŽEM), prepričanjem (bebavost NE zmore temeljiti na racionalnih prepričanjih, zanje je potrebna, v osnovi, zmožnost razumevanja), njihovemu načinu živetja (ki je sila praktičen, v smislu iskanja sebi najlažjih, najlepših, potemtakem NE-moralnih načinov in poti)… in v zadnjih letih preklinjam malodane vse trenutke (ki so se v podobah mesecev, celo let kazali), v katerih sem se napram nevrednim izkazoval z uvidevnostjo in z dobroto, na način, da jim nisem zgolj uslug počel, daleč od tega, pač pa sem svoj čas, svoje moči, svoje življenje dajal za to, da sem jim pomagal! Tega NE bi smel početi, in tudi ne bi, danes, ko vem, s kom, in s kakšnimi, imam opraviti! Vendar…

 

Da, ničkolikokrat sem tudi priznal, da sem »bedak«, v odnosu do butcev prav zagotovo, tudi zaradi tega, ker skušam, sredi dvonogega gnoja, upoštevati etična merila, a sem, kljub temu, zadovoljen, zgolj v podobah manjšega zla, kajti – raje sem »bedak« njim in zanje (in tudi sebi, kolikor se z butci sploh ukvarjam), kot pa da bi bil eden izmed osmih milijard delčkov – nagonske ničevosti, edine dejanske onesnaženosti planeta!

 

Prijatelj je nedolgo tega zapisal, da ne umeva časa, da pa mu je ljubo minevanje, radi česar ga tudi živi. Malo za tem je izkazal svoj znajti-se-na-tleh, pa sem mu »moral« zapisati, nekako takole:

»Ne raduj se »dražesti« minevanja, le-te nastopijo šele s koncem…«

Da, PREKLETSTVO je biti rojen kot ČLOVEK (pa ne mislim v prenesenem, pač pa v dejanskem, BIOLOŠKEM pomenu!) v svet, katerega si lastijo – ŽIVALI, pa čeprav v človeških (zgolj) telesnih podobah!

Ne priporočaj se bogu…

… kajti že s tem, ko te je neumnega izkazal, ti je vso svojo »dobroto« namenil.

… kajti ko bi bil milosten, ti sploh do priprošenj treba ne bi bilo, in ko bi bil pošten, jih slišati ne bi hotel.

… kajti dlje kot do tvoje glave ne sliši, z njo pa ničesar pametnega ne more početi..

Oglušel za oprosti…

Predolgo sem odpuščal, preden sem se naučil ne odpuščati. Danes le izjemoma iščem neka opravičila, pojasnila določenih ravnanj, in nikakor ne tistim, ki so se (mi), s svojimi svinjanji, kot svinje izkazali. Vedno je moč izbirati, pa – če se kot svinja izkažeš, potem, bržčas, to tudi si!

V tolažbo mi je tudi to, da sem se s kletvijo udomačil. Le-te veliko iz mojih ust leti, in se je dotični nikoli ne bodo znebili. Pravzaprav so mi samo še v podobah (pre)kletega ostali.

Nisem bog, da bi, nemoralen, vsevprek odpustke delil.

MCPH1…

… gen šimpanza in Neandertalca, gen, ki se nahaja v čelnih režnjih ČLOVEJAKOV alias predstavnikov »sodobnega človeka«, nagonskih bitij-živali, utelešenih v človekovem telesu.

Gen, ki je »zaslužen« za to, da se (naravna) zasnovanost nižje razvite vrste, udeležene v križanju med človečnjakom in človekom, potemtakem NAGONSKOST (NE-razumskost), ohranja skozi rodove. Gen, ki je, ob »znanju« izšolanih »strokovnjakov«, tudi za to »zaslužen«, da absolutna večina t. im. človeštva NI sestavljena iz ljudi!

 

P.S.

Ker močno dvomim v uspešnost poseganja na področju genskih zapisov, ker prav tako dvomim v uspešnost (in tudi etičnost) poseganja v podobah kakršnegakoli, tudi tehničnega, nadzorovanja/usmerjanja/vodenja… mi ne ostane drugega, kot da NE dvomim v potrebo po TRAJNI LOČITVI, fizični, vsestranski, nagonskega in razumskega sveta!

Etičnost…

… je stanje, ki brezpogojno vključuje tudi uvidevnost, potemtakem odpovedovanje lastnim interesom v korist drugih (kakopak, ti drugi se morajo na enak način izkazovati, v nasprotnem niso vredni tega, da bi se zanje kdorkoli odpovedoval!), potemtakem – dobroto! In moraš biti pravi KRETEN, na tem svinjskem planetu nenehno prilagajajočih se, goltavih, nemoralnih spak, da ti je etičnost vodilo skozi življenje!

Na srečo te volja po biti-kreten mine, enkrat že, poskrbijo za to, in takrat ti drugega ne ostane, kot to, da svoj svet na minimum skrčiš, ves smrad iz njega izvržeš, in celo na to pristaneš, da – ko bi ga pobralo, ne bi bilo prav nič narobe.

Prijateljstvo…

Prijateljstvo je preveč dragocena zadeva, da bi ga iskal med večno oportuno, nemoralno nagonskostjo.

 

Krepko več prijateljstva imam med pokojnimi, kot med obstoječimi. Pravzaprav imam tudi vse svoje življenje med pokopanimi, in mi je samo obstajanje še ostalo. To je nekaj podobnega tistemu, čemur obča bebavost pravi življenje.

 

Nihče me ni dvigal s tal, tja so me samo pošiljali. Sam sem dvigoval, a ugotovil, da je večinoma škoda križa. Tlom je usojeno na tleh, in je škoda mazati si roke s smetmi.

Sodobni človek…

Sodobni človek je naziv, s katerim je znanost v zadnjem času poimenovala absolutno večino t. im. človeštva, pa čeprav je ta »sodobni človek« človek natanko toliko, kolikor je človek katerakoli druga – žival!

 

»Sodobni človek« je namreč posledica križanja med živaljo (nagonskim Neandertalcem) in človekom (razumskim Homo Sapiensom), in čeprav se je, zaradi tega križanja, »naselil« v telesu človeka, je, še vedno, nagonsko, NE-razumsko bitje, katero je moč naučiti določenih praktičnih, rutinskih opravil, nikakor pa mu ni moč poroditi zmožnosti razumevanja.

 

»Sodobni človek« se je naučil tudi govoriti (Neandertalec je uporabljal izključno medmete, izkazoval se je z govorico, povsem podobno govorici šimpanzov, denimo), a zaradi svojih miselnih, in čustvenih, nezmožnosti ni zmožen dospevati tako do imetja, kakor tudi do poznavanja, razumevanja vsebin, o katerih govori. Pomeni, da so človekove besede iz njegovih ust razvrednotene, kakor so razvrednotene tudi vsebine, o katerih te besede pričajo. Pa zadeve, kakršne so pridnost, poštenost, etičnost, dobrota… iz ust »sodobnega človeka« še zdaleč niso tisto, o čemer, s taistimi besedami, priča človek.

 

Obseg »sodobnega človeka« znotraj t. im. človeštva je moč ugotavljati tudi s pomočjo Gausove distribucije, tabele, ki naj bi znotraj istega govorila o inteligenčnem količniku, tabele, ki kot razumska izpostavlja malo več kot dva odstotka celotne dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije. V praksi je takšno neskladje vidno malodane na slednjem koraku, in zlasti tam, kjer posamezniki, izjemno redki, »odkrivajo«, ugotavljajo dejstva, medtem ko občost »ve«, da njihova ugotavljanja niso skladna z resnico, in da je zemlja-ploščata.

 

Absurd, eden največjih, a – želijo biti nekaj posebnega, nekaj pomembnega, ob čemer se ne zavedajo niti najpreprostejšega dejstva: med vsemi »stvaritvami«, za katere je NEPOSREDNO zaslužna Narava, NI ene same podobe živetja, ki ne bi, tako ali drugače, koristila celoti, ji služila, medtem ko je »sodobni človek« edina podoba obstajanja, ki bi »stvarstvu« doprinesla izključno – s svojim izumrtjem!

 

»Sodobni človek« je NERESNICA, je laž, je tragikomična farsa, kot posledica ugotavljanja »izšolanih strokovnjakov«, nagonske zasnovanosti, kot posledica njihove nezmožnosti dospevanja do resnic, do dejanskega poznavanja in razumevanja dejstev. In je absurd tudi v tem, da vsi ti »strokovnjaki« s svojimi »poznavanji« dobesedno rušijo vsa poprejšnja spoznanja, od tistih elementarnih naprej, denimo tistih, ki obstoječe delijo na svet materije, svet rastlin, svet nagonskih bitij (živali) in svet razumskega bitja (človeka).

Da, človek še vedno OBSTAJA, a obstaja izključno v ENI SAMI svoji podobi, v podobi malodane izumrlega Homo Sapiensa, ki s »sodobnim človekom« (razen sorodstvenih povezav, kot posledic več deset tisočletnega križanja dveh povsem nasprotujočih si vrst), vsebinsko gledano, nima ničesar skupnega!

Kakisned…

Tatin čivkec. Zaenkrat vsaj. Danes je razveselila, tiste ostanke, ki so me še ostali. Pa ne samo s prihodom, in z nasmejanim svojim razpoloženjem, tudi z ješčostjo. Lepo se je napokala za kosilo, in nekaj ur kasneje je bilo tudi večerji moč večerja reči, obenem pa – v dveh urah po prihodu je z dvema kakijema opravila. Ne majhnima. In čeprav je sprva nekaj o ne-lupini izustila, se je kasneje izkazalo, da je pospravila vse, do zadnje pikice, z izjemo cveta pri peclju. In mi jo je užitek gledati, ko vidim s kakšnim apetitom se loti zadeve.