Malo moje, bodi nasmejano!

Ne pomnim, da bi bil kdaj tako preiskovan, zdravstveno, kot sem trenutno. V tem in v prihodnjem tednu imam cel niz preiskav, obiskov raznih ambulant, laboratorijev. Zaradi operacije, ki sledi, in predvsem radi tega, ker, zaradi svojih let, sodim v tvegano, če strokovno slovensko zapišem v rizično skupino…

Ma, če nič drugega, bom vsaj izvedel, v kakšnem stanju sem. Itak smo sestavljeni iz potrošnega materiala, obenem pa je obstoječa živetvena doba trikrat daljša od tiste, katero naj bi, svoji zasnovanosti ustrezno, dočakali (bentiš, pa še za podaljševanje se zavzemajo?!!!), pa je že to, da izveš kako si načet, povsod, v celoti, milostna ugotovitev, vsaj nekih alarmantnih novic ne sporoča. Zaenkrat, seveda. To načetost pa naj bi vsakdo že samoumevno občutil…

 

Kar sem ugotovil, da imam kilo, nisem kosil. Preveč sem slišal nekih opozoril o previdnosti-na-slednjem-koraku, in predolgo je še bilo do operacije, obenem pa sem bil nenehno prehlajen. Zdaj, ko je servisni-dan na dosegu roke, pa sem zastavil s košnjo.

Gre počasi, krepko počasneje, kot je šla včasih. Nekaj zaradi prehladov. Dva sta bila, ki sem ju iz vrtčevskega okolja prejel, enega za drugim, pa je drug na dobro podlago legel, in me je kašelj davil skorajda mesec dni. Hud kašelj, takšen, da ne veš, če boš tudi pljuča izkašljal. Zdaj se zadeva počasi umirja, vidno, a je še dovolj prisotna, da se bojim novih tovrstnih obdaritev, pa do nadaljnjega ne bom šel po Malčico. So me pred kašljem še posebno opozarjali, malo zaradi rane, oziroma šivov, malo zaradi »prijetnih« občutkov, bolečin, ki jih povzroča… kakorkoli že, v treh dneh mi je uspelo pokositi celotno polovico parcele, tisti del, na katerem stoji hiša. In sem, ob vsej previdnosti, porojeni s kilo, nekajkrat »poplesaval« po eni nogi, ko sem na strmejšem ravnotežje lovil. A bo, kakor bo, pred snegom bi rad imel pokošeno, da bo spomladi lažje…

 

Malček sem se v delo vrgel tudi zaradi misli, katere skušam odganjati. In to, kaže, povsem zaman počnem. Misli na čas, v katerem svoje Razbojnice ne bom videl. Pred petimi dnevi sva se videla, ko sva se poslovila, in nihče mi ne zna povedati, koliko dni po operaciji bom lahko vozil avto, koliko dni po operaciji bom zmogel prebiti na nogah. Ob Sonku namreč ne morem časa preležati, in tudi njej bi bilo mučno, sila dolgočasno…

 

Še nekaj časa nazaj bi s celotno košnjo opravil v štirih dneh, zdaj jih bo nekaj več šlo. Kljub ustreznemu pasu za kilo, ki si ga vsako jutro namestim, čutim, med delom, učinkovanje črevesja. Pa skušam počasi, in zlahka, kolikor se le da. In sem se odločil soočiti se tudi z najbolj strmo nabrežino, povsem na koncu košnje, pa – če »pade«, »pade«, če ne, ji bom pa čez nekaj mesecev lekcijo odčital. Če ne bo, pred tem, prispel sine, starejši, ki mi je že o košnji trave nekaj govoril, a ga ne želim z nekimi večjimi površinami obremenjevati.

 

Upam, da zvezdica tatina ne bo žalostna, ker se toliko časa ne bova videla. Pa kako me vleče, da bi šel po njo, vsaj prek vikenda bi lahko bila skupaj, a kaj, ko se bojim tega, da mi iz vrtca spet kakšen virus prinese. Ponedeljek, torek in sreda pa so že tako in tako razporejeni, laboratorij, EKG, zdravnica, anesteziolog…

 

Ja, »lepote« starosti. Že tolikokrat sem o tem poslušal, a še vedno ne vem, v čem zmore biti starost lepa?! Razen v tem, da imaš pokojnino, in ti v službo ni treba hoditi, da imaš, načeloma vsaj, ves svoj čas na voljo.

S časom nikoli nisem imel težav, vselej sem si ga sam razporejal. Tudi takrat, ko nisem hodil v službo, pač pa sem hodil delat. In v delu nikoli nisem nekega bremena prepoznaval, brezdelja sem se otepal, preveč dolgočasno in v prazno se izkazuje.

»Lepote« starosti?! V tem, da ne zmoreš toliko in takrat, kot in kadar bi hotel, pač pa vse razporejaš, na neke obroke, in si že s tem zadovoljen, da ti razporeditev uspe?! Ne, zame, zagotovo, niso »nebesa«. Ob silnem žretju in pitju in »zabavanju« bi me hitro potolkla. Zlasti, ker sem tudi glede »zabavanja« dokaj izbirčen…

 

Malo moje, ena mojih štirih zvezd, bodi dobrovoljček, ne misli preveč name in nikakor ne bodi žalostna, ker se malo večnost ne bova videla. Bova nadoknadila, ob prvi možni priložnosti, verjemi!