Kaj delaš, tata?

Tako me je vprašala, ko me je, v nedeljo zjutraj, prvič videla na kolenih, ob kavču. Hotel sem se pošaliti, in reči, da molim, a nisem, kajti Malo o bogovih, molitvicah, lažnivcih in hinavcih ter bedakih še ničesar ne ve. In sem ji razložil, da ne morem drugače vstati, brez pretiranih bolečin, kot tako, da se z ležišča najprej na kolena spustim…

 

Danes me je »bogokletna« misel obiskala, zjutraj, in porekla nekako takole: že nekaj dni je tega, kaj pa, če bi zdaj že zmogel »normalno« vstati?! In sem zastavil, previdno in počasi, a daleč nisem dospel, sem se brž spet na kolenih znašel. Na silo ne gre, če pa že, potem zanesljivo ne more koristiti.

 

Že tako in tako je kup stvari, katerih ne smem početi, so pa, malodane vsak dan, na seznamu prošenj oziroma otrokovih pričakovanj, želja. Ne smem je dvigniti, ne morem ji pomagati na zaboj za drva, da bi z njega skozi okno gledala, ne upam si, z njo, na Veliki breg (še nisem pripravljen na »preskakovanje« nabrežin)… a sva vsaj na Malega šla, je nekoliko manj strm… ne morem teči z(a) njo, se loviti z njo, se vrteti krog osi, iti na neke sprehode, še sede na tleh, ko se igrava s kockami, dolgo ne zdržim… vprašanje naročja, ko sedim, sva pa uspela razrešiti – iztegnem nogi, da se lažje nanju vzpne, in jo potem z njima dvignem. Vem, tudi tako obremenjujem trebušne mišice, a se tolažim, češ da manj, kot če bi jo dvigal z rokama.

 

Dan sva popestrila z odhodom v dolino. Zaželela si je namreč krofov, pa sem rekel – prav, itak se je nekaj položnic nabralo, pa bova najprej obveznosti poravnala, nato pa se podala po krofe. In sva se založila, z njimi, šest čokoladnih in štiri z marmelado. Pa ne s tistim ameriškim vej-of-donat, plavalnemu obroču podobnim, načičkanim, pač pa s tistimi »običajnimi«, »našimi«. In tudi knjigico je dobila, čeprav…

Preden sva šla v trgovino, sem ji povedal, česa tam, od nje, ne pričakujem, in obljubila je, da bo »pridna«. Izpadlo pa je »malo« drugače, v podobi prve lekcije, kateri bodo še nekatere sledile, kajti - v kolikor bo še želela nakupovati z menoj, se bo morala naučiti tega, da ne podlegam izsiljevanjem!

 

Sredi dneva mi je pomagala, da sva, končno, snela zaščito z rane, in tiste zalepljene trakove. In se še držim skupaj, le – kar nekaj časa je trajalo, preden sem uspel, z alkoholom, odstraniti občuten sloj lepljivosti…

Kakorkoli že, samo še nekaj več kot osem centimetrov vse bolj bledečih sledi posega je ostalo, navzven, sicer pa se zmorejo, od znotraj, »spomini« še vedno dokaj prepričljivo oglasiti.