Ob odštevanju prelomov…

Ne maram zim. Dneva malodane ni, zgolj neka turobna temačnost, mraz, sneg, plundra, poledica. Vsaj slednjega, na srečo, v zadnjih časih ni na pretek, in zlasti ne toliko, kolikor ga je bilo nekoč. Ko je čas vedel za red…

 

Nisem ljubitelj »slovenskega nacionalnega športa«. Pravzaprav nisem ljubitelj ničesar, kar črede poganja, če radi drugega ne, potem zaradi tistega vsi-tako-počnejo, pa je, zato, bržčas, »in«, ali vsaj »normalno«. Bentiš, ko niti jezika, katerega si lastijo, ne poznajo!

Smučanje me nikoli ni vleklo. Da, sem nekaj malega odsmučal, a sem večino časa, namenjenega smučanju, preživel ob vznožjih smučišč, takrat, ko so bili otroci majhni, in so se na deščicah poganjali prek brega, jaz pa sem zmrzoval, in se dolgočasil, čakajoč jih, za vsak primer, v kolikor bi se nekaj neljubega pripetilo, ali pa bi se dete hotelo s čajem pogreti…

 

Že ko začne, v kasnejši jeseni, »dišati« po zimi, mi načenja voljo. Letos, tako sem, presenečen, opazil, temu ni bilo tako. Ni bilo časa. Pred operacijo sem skušal nadoknaditi, kar je bilo v opravilih zamujenega, potem pa je sledil poseg, in okrevanje. Pa je prvi del zime, ki meni traja ves čas ogrevanja, dokaj prizanesljivo minil, a kljub temu odštevam prelomnice, ki druga za drugo pričajo o prihajajoči pomladi…

 

Triindvajseti december, najdaljša noč v letu. Pomeni, da se začne dan daljšati! Svetla točka, v bistvu edina, v teh bebavih, pardon, »demokratičnih« časih, na katero kaže računati! Vem, zavedam se, kar nekaj časa bo trajalo, preden bo to daljšanje opaziti, in ga živeti, a nič, prav nič, kar zlahka in na hitro pride, ni dobro. Prva prelomna zadeva…

 

Druga… približuje se januar, potemtakem tudi iztek najbolj butastega meseca v letu. Polnega laži, hinavščine, nekih puhlih, praznih, zgolj radi datuma odbrenkanih »želja«, ki se iz leta v leto ponavljajo, ne da bi karkoli spremenile! Formalnost, čista formalnost, ki je, kakor vse, kar občim v šape pade, povsem brez vrednosti! Ja, njim, ki »spoštujejo«, ki »ljubijo«, ki »cenijo«… čeprav, revčki, sploh ne vedo kaj je to spoštovanje, ljubezen, cenjenje! Revčki?! Ne, ne, zmotil sem se, ob njih je revež človek!

U, skorajda bi pozabil – da, tudi »nakupovalna mrzlica« sestradane goltavosti bo minila, spet bo moč brez drenjanja iti v trgovino, in spet se bodo, v žretju, vsaj za nekaj časa umirili…

 

Kakopak, kadar odpreš hlevska vrata, takrat pričakuj, da se bodo nagoni izkazovali v vseh svojih možnih podobah in, jamčim, ena sama ni, in ne more biti, civilizirana. Vsaj po človeškem pojmovanju te besede. Čeprav so, po novem, po »demokratičnem«, zdaj celo »dame in gospodje«, še nisem srečal opice, ki bi vedela, da o tem ne odloča nek sklep, neka »izborjena pravica«, celo neko imetje, ne, pač pa… olika-in-omika-to-naša-bo-odlika. Ha-ha-ha-ha-ha, ja, celo naivneži se pojavljajo, vsake toliko, da sanjarijo o časih, do katerih nikoli priti ne more…

Kakorkoli že, v začetku januarja bo zaključeno tudi izkazovanje nekih najosnovnejših nagonov, s katerimi želijo pozornost nase pritegniti, čeprav so lahko samo eni izmed mnogih, pogleda povsem nevrednih! In ne bo več, za leto dni, raznih raket in petard, za katere bi še najbolje bilo, ko bi jih razneslo kar v šapah tistih, ki se s tovrstnim početjem izživljajo, ne meneč se, niti malo, za okolico. Ko bi denar, namenjen za pirotehniko, v nekaj dobrega namenili…

 

Potem pa se še tretja prelomnica prikaže! Konec januarja. Najpogumnejše cvetlice se že trudijo pokukati izpod snega, tam, kjer je, in ko je, seveda, ptice, čuteče približevanje prijaznejših dni, svojo žgolečnost prično obujati, obenem pa – najkrajši mesec v letu, pa če je moč enaintrideset dnevne prestati, ni vrag, da jih osemindvajset ne bi bilo. Potem pa je že tako pomlad na pragu, z marcem, potiho na vrata trkajoča, čakajoča, da se odprejo…

 

Da, več kot polovica zime je že za hrbtom, in prija odložiti jo. Že tako sem si preveč na pleča nalagal, in naložil, vselej, obenem pa… moram upoštevati omejitve, s katerimi so mi zdravniki postregli, pa več kot pet kilogramov, zaenkrat vsaj, še ne poskušam dvigati. No, vsaj praviloma ne, kajti vselej obstajajo določene okoliščine, katerih ni moč zaobiti, se delati, da jih ne vidiš, in takšnih okoliščin je samoživečemu vedno dovolj pri roki. Če drugače ne, potem takrat, ko skuša neko dete, še majhno, toliko bolj nedopovedljivo, svoje vragolije izvajati, pa ga je potrebno, včasih, v zadnjem trenutku ujeti, da na bučo ne pade, se, ob tem, poškoduje, in vratca odpre… nikoli ni moč vedeti, kdaj bi pamet izrabila takšno priložnost, za pobeg.

 

Svetla bodočnost. Edina, o kateri ne blebečejo, edina, katere ne obljubljajo, nezmožni obljubljeno izpolniti, a bo prišla, sama od sebe, vsaj za nekaj mesecev.