FB me
nenehno nagovarja naj »ustvarim zgodbo«, pa…
Ne vem,
a se mi dozdeva, da nekdo, bodisi FB, bodisi jaz, ne ve kaj to zgodba je! To,
da pritisneš tisti »klik« na telefonu, to, da neke podobe v slikovni posnetek
ujameš, to, vsaj zame, ni nikakršna zgodba, vsaj ne pri posnetkih, ki so,
načeloma vsaj, sleherniku izvedljivi, in se prav nič od nekih običajnosti ne
razlikujejo. Morda je to »zgodba« za tiste, ki nimajo o čem pripovedovati… ki
ne zmorejo pripovedovati… ki, tudi takrat, ko pripovedujejo, le neumnost
razkrivajo… ne vem, a zame običajen slikovni prikaz ni prav nikakršna zgodba,
obenem pa…
V svoji
»domišljavosti« si »domišljam«, da kar lépo število zgodb zapisujem, pa četudi
so zapisane v podobah nekih misli, in četudi le-te na dokaj preprost način o
prav nič preprostem pripovedujejo. Pa ne vidim razloga, da bi se podal v te
umišljene FB-zgodbe, in da bi, ob raznih barvnih podlagah in ostalih »vsebinskih
izboljšavah«, ki jih FB ponuja, z uporabo taistega izpričeval o – odsotnosti
vsebine, s katero naj bi se sleherno človeško bitje izkazovalo…
Ne, FB,
na moja vrata trkaš zaman, kajti nikoli se nisem znašel sredi črede, nikoli v
običajnosti nisem tisti nekaj-posebnega videl, nikoli mi opičje-papagajska
izkazovanja niso bila ne želja, ne cilj, kaj šele navada. Pa bom kar na svojem,
in po svoje, o(b)stal, v zaostajanju za »napredkom« neumnosti, pravzaprav,
kolikor bo le moč, bom kar po drugi poti korake ubiral. Naj steptano teptajo
tisti, ki drugače niso zmožni, jaz gneče ne maram, zlasti takšne ne, ki se z
neumnostjo izkazuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar