Do marsičesa mi ni…

Ni mi do imetja, razen toliko, kolikor me zmore posedovanje od njih po-še-več-hlastajočih odmakniti.

Ni mi do »ljubezni«. V iskanju edine prave, sem z življenjem plačal, hinavščina sebičnosti pa mi greni, ne svetli.

Ni mi do obljub. Zvečine so z lahkoto izrekane, da nikoli do uresničitve ne bi dospele, tistih plehkih, na mimogrede, pa nikoli nisem potreboval.

Ni mi do druženja. Rad sem v družbi človeka, a je tako redko posejan, da je zvečine edina možnost biti sam.

Ni mi do »dobrote«. V kolikor želim trgovanje, odidem v trgovino, z iskanjem tistih, ki dajejo, čeprav iz nič, pa ne izgubljam časa.

Ni mi do »poštenosti«, sem je preveč spoznal, da bi jo, v njenem smradu, hotel v bližini, vselej izmuzljivo, nikdar iz oči do globine segajočo.

Ni mi do pameti, pa naj bo »normalno« neumna, ali se, kot takšna, zaradi obolelosti izkazuje. Raje tavam, ne da bi se vračal, kot da bi s »pametjo« njen rep lovil.

Da, do marsičesa mi ni, in predvsem do običajnosti! Naj bo še tako samoumevna, celo predpisana za prave micke-in-janeze, ali v drugih besedah poimenovane nevrednosti, naj bo še tako zahtevana za biti-del-skupnosti, ki nikoli skupnost ne more biti, in tudi ne bo, kot je sleherna čreda zgolj seštevek k-sebi-lačnih-vlek, mi ni do tega, da bi se med njimi, in z njimi, kot njim enak izkazoval! Raje vse življenje v mukah in umikanju, kot da bi za drugimi repi svojega porajal, pa…

Domnevam, da moram biti hvaležen vsem, in slehernemu, ki so se mi razkrili, in mi z razkritim omogočili, da sem do skrčenega svojega sveta dospel, ob tem ko sem, celo brez pomoči komunalnih služb, s svinjarijo opravil. In sem, kako ne bi bil, hvaležen, celo tako, da takšnih ne želim s seboj obremenjevati, pravzaprav z njimi ne želim ničesar imeti. Vsakdo s svojim, in med svojimi, meni pa ni nihče kriv za to, da je človek izjema.