Iz vreče sreče…

Glavnina norije, v teh dneh potencirano izkazovane, je, upam, za leto dni mimo. Nekaj je sicer še bo, v naslednjih dneh, a glavnina je mimo…

 

Ostudno mi je, kadar sebičnost hiti biti »ljubezniva«, celo »uvidevna«! Ostudni so mi »prazniki« njeni, »prazniki« bebavosti, ki dnevno prodira, tudi s komolci, s hinavščino, z zahrbtnostjo, da bi do zase več dospela, v zapovedanem času pa smradu, svojemu, pridodaja, in neke želje, do neba doneče, in predvsem zaradi tega, ker je tako potrebno, v teh dneh, trosi naokoli…

 

To, da ne vedo kaj je to sreča, pa jo kar na celo leto raztegujejo, s tem sem že davno seznanjen. To, čemur oni pravijo sreča, to je, nič drugega, zgolj zadovoljstvo. Sreča je namreč kipeč pojav, kadar te obišče, za nek čas, predvsem kratek, takrat vrhunec ugodja doživljaš, in hoče te dobesedno razgnati, tako silovito se pojavlja! Ne bi je zdržal, ne fizično, ne psihično, v kolikor bi zares trajala dlje, kot dejansko zmore. Pa tudi s tem zadovoljstvom…

 

Zase trdijo, da so »srečni«, potemtakem zadovoljni. Čudno, sila čudno, kajti – kdor je zadovoljen, ta se ne potrebuje naokoli ozirati, pri sebi najde vse, kar potrebuje za nemoteno, umirjeno, zadovoljno, pač, živetje. In se ne žene za več, kajti ima vse, kar za zadovoljstvo potrebuje. In ne sanjari o tem, da bi na mesto nekih slavnih in bogatih in ne-vem-kakšnih dospel, predvsem pa zavisti ne pozna! Zavist pa je nacionalna folklora, ena temeljnih značilnosti bebavega »ljudstva«. Obenem pa – kadar si zadovoljen, takrat se zaustaviš, niti capljaš ne, pač pa pri doseženem obstaneš, in, z njim vred, počasi toneš, v nazadovanje, v lastno razkrajanje. V maščobju zadovoljstva izginjanje…

 

Prejel sem zapis »želim ti srečo, mir v duši in ljubezen v srcu.« Bentiš, ne samo, da si zgolj eden-izmed-milijardnih, puhel, osladen, butast, celo za potrebno smatraš to, da mi opredeljuješ mesta, v katerih naj bi se nekaj nahajalo, mir denimo, in ljubezen. Obenem pa… tudi tvoje »védenje« o sreči, miru in ljubezni je povsem enako »védenju« katerekoli nagonske bebavosti! In, verjemi ali, pak, ne, vendar si tvoje »sreče«, tvojega »dušnega miru«, tvoje »ljubezni« niti za ščepec ne želim, kajti…

 

O sreči sem že zapisal, in zapisoval, da je kratkotrajen pojav čustvovanja, ki, kakor vsa ekstremna stanja, ne zmore postati povprečnost nekega občutenja. Ko se v povprečnost zlije, takrat je namreč več ni. In da mir ter ljubezen ne gresta skupaj, to je tudi res. Ljubezen je namreč vretje, takšno vretje, ki dobesedno sili v lastno izkazovanje, dočim je mir mlačnost, sama sebi zadostna, vretju nasprotujoča. Da ob tem ne zapisujem preveč o tem, kako je edina prava ljubezen nagonske sebičnosti ljubezen do – samega sebe! Kakorkoli že, in da se preveč ne podam v pojasnjevanja tega, da besed, da pojmov ne razumejo, pa blebečejo v tri krasne, in s tem neumnost izkazujejo… da ne gredo njih želje, zlahka izrekane, vkup z njih siceršnjimi izkazovanji, v katerih ne zmorejo prednosti drugim, pred seboj, izkazovati (kakopak, razen takrat, kadar jim je neljubo, nekaj, kar kot slabo pojmujejo, v delitev ponujeno)… da, ne nazadnje, ne razpredam o tem, da se sila tepejo njih značilnosti, na eni strani, in njih besede, zlahka in povprek razmetane…

 

Novo sem »čakal« zgolj radi tega, da ga – odčakam! Kot glavnino tistega občega sranja, o katerem sem uvodoma nekaj besed zapisal. Malo ob tipkovnici, malo pred televizijskim zaslonom, malo pa…

Ko je butec, tik mojega dela brega nastanjen, začel s svojim »ognjemetom«, in s topovskimi udari… ko se mu je, v istem hipu, pridružil vikendaški Dolenjec, za katerega sem upal, da ga ni (a me je upanje, kot vsa ostala, izdalo), in je to počel enako »udarno«… o mačkah ne duha ne sluha, morda so se, reve, na smrt preplašene, do dna krtin zakopale, cucka pa… ja, »slavnostno« zamenjavo koledarja sem preživel v verandi, s Tiso in s Tarom, s tresočima se, od paničnega strahu, bitjema, in sem ju skušal, kolikor se je le dalo, umiriti, in…

Skozi vrata verande sem videl tega soseda, in njegova prizadevanja, pa – ko je s tretjo serijo zaključil, in se na četrto začel pripravljati, nekaj tišine se je porodilo, očitno dovolj, da je slišal moje preklinjanje, prav nič v tihost odeto, moja jebem-ti-mater-butasto in idi-v-pizdo-materino, pa da je odstopil od namere, da še malo, s svojo neuvidevnostjo, »okrasi« noč… pogovor naju pa še čaka, kajti – ko je sam imel koze, kako je vedel, da ne bo pokal, da sebi težav, celo škode ne bi povzročal, zdaj pa, ko ima njegov sosed več kot petnajst živali, prosto spuščenih, ko imam jaz cucka, za katera samo upam, da se jima srci ne ustavita, v grozoviti prestrašenosti, v katero ju pokanje požene, zdaj pa se izkazuje s svojo »uvidevnostjo«…

In tudi sicer – povsod naokrog je gozd, ne vem, kako je bilo z ostalimi prosto živečimi živalmi, videl pa sem jato (morda jih je bilo več, v temi jih ni bilo moč prepoznati) ptic, brezglavo letečih naokoli, iščočih vsaj pikico prostora, na katerem bi si zavetje varnosti našle… vrag vedi, če je katera končala ob trku v drevo, neko hišo, telefonski drog… da, prav nič nemogoče ni to, sem videl, nekoč, ko sem se enkrat samkrat z nekom podal na lov, kot opazovalec, nikakor kot strelec, kako se zna fazan sredi belega dne, v paničnem strahu, raztreščiti ob kozolcu…

 

Da, uspelo nam je, vsem tukaj obstoječim, preživeti »slavljenje«, in predvsem izkazovanja globokega primitivizma. Nekoliko mačka sicer čutim, zaradi kratko spane noči, a sem mačkonarjev že vajen, ob svojih treh, pa ne bo sile, bo za zdržati do noči. In zjutraj…

 

Ko sem najprej za mačke poskrbel (dva sta se pojavila z velikim zamikom, običajno že pred vrati čakata, v jutrih, tretjega še sedaj ni na spregled, vrag vedi, kam ga je, v prestrašenosti, pognalo!) in cuckoma dal za jesti, sem zakuril, zgoraj, pristavil vodo za kavo, med njenim kuhanjem nekaj polen znosil v verando, vrečki v obeh koših za smeti zamenjal, in… skozi okno shrambe sem zagledal veliko vrečo, rdečo, v barvo »ljubezni v srcu« okrašeno! Bentiš, kaj pa je to?!

 

Odšel sem, kakopak, do vreče. Prevelika, pretežka je bila, da bi jo zmogel vleči do kuhinje, kaj šele nesti, še posebno sedaj, ko se z omejitvijo dvigovanja soočam, pa sem jo, počasi, previdno, odprl in… glej ga zlomka, nekdo, ki mi je zaželel, vsaj potihem, v svojih mislih, »srečno leto«, mi je vrečo sreče dostavil, vendar… puhteča je ta sreča, zlasti njihova, in čim sem vrečo odprl, se je, kot da bi se pokadilo, spremenila v dim, in mi ubežala, navzgor, tja, nekam pod modro nebo, kamor tudi vsi upi, in sanje, in snovanja izginejo, na tem svetu obče »dobrote« in »poštenosti«! Bentiš, butec, sem se okaral, kaj nisi mogel samo poškiliti vanjo?!

 

Ni sile, kava je umirila razočaranje. Marsikaterega poprejšnjega sicer ne zmore, pa me bo do konca spremljalo, a takšna, ki o sreči pričajo, tisti običajni, so obvladljiva. Ne nazadnje imam dovolj prakse, nekih izkušenj, in se z utvarami več ne slepim. Za dobroto moraš biti močan, sem danes že zapisal, in nekaj moči mi je še ostalo… da skrbno z njo ravnam, pa raje k vragu pošljem, kot da bi prehitro roko ponudil… tudi s poštenostjo si nisva tuja, in z iskrenostjo, se trudim, po najboljših močeh, v korak z njima, čeprav – tudi pri tem sem se naučil, da se samo človekovemu obrazu smeš nekaznovano odpreti, dočim te bodo rilci požrli, no, vsaj hoteli bodo, če boš tako ravnal, kajti rilec ničesar ne ve o teh stvareh, kaj šele, da bi jih upošteval, jih cenil, kot ljube, celo potrebne mu, le…

 

Bega me, hudič salamenski, glede vreče puhteče sreče, ker ne vem, kdo mi jo je namenil, kdo je ta, ki se je vsaj toliko potrudil, da mi je doživeto puhtečnost dostavil, in se ni zgolj s puhtečimi, praznimi besedami zadovoljil, vendar…

Ni sile, koledarji so zamenjani, in zdaj bo, po novem, vse lepše, boljše, in krepko bolj pošteno, od že sicer maksimalno poštenega!

 

Ne zameri neumnosti, ne ve, kaj dela. Nekako tako svetopisemski modroci razpredajo, čeprav… ne samo, da ji zamerim, in ji merim, sproti, njena početja, pač pa – ko bi se dalo, ko bi imel to moč, kako hitro bi z njo opravil, in to trajno! Naj sebe tlači tja, kamor sodi, na dno blatne nesnage, ne pa da vsem uničuje svet!

Ma, pustimo to, pomembno je, da je »srečno« zastavljeno, pa čeprav bo, v iskanju kančkov dejanske sreče, zadovoljno minevalo, in minilo, zgolj tistim, ki se v svinjaku domače počutijo.