»Lada te mam«…

Včerajšnji dan sva preživela usklajeno, da bolj ne bi mogla, in – čeprav sva bila že pred pol deseto v postelji, je zaspala šele ob enajsti. Teden dni nisva bila skupaj, pa sem jo »moral« najprej dajati v »pečico«, jo »soliti« in »oljati«, preizkušati koliko je že »pečena«, kasneje pa… izmisli si o čem naj bi ji pel – sinoči je bil najprej na vrsti njen panda, ki je šel h konju, in ga je le-ta skušal pojesti, a je v zadnjem trenutku ona pritekla ter ga rešila – potem pa ji tata poje pesmico, ali dve, najraje pa še kakšno več… in, preden je zaspala, je bilo slišati njena »lahko noč«, hip za tem pa tudi »lada te mam«. Tudi jaz tebe, dete, tudi jaz tebe! Prijetna, topla zaokrožitev dneva…

 

Danes sem jo pustil spati do desete. Pravzaprav se je takrat sama začela prebujati, po tem, ko so ji v spanec dospevali zvoki čiščenja peči, prinašanja polen in kurjenja. In se je zbudila nasmejana ter le nekaj minut oklevala med ostati-pod-odejo in vstati. In je vstala, in je nekaj časa trajalo, preden sva se dogovorila, da smem v kuhinjo, da tudi tam zakurim, in ji zajtrk pripravim. Ni hotela, da bi tata šel od nje, obenem pa tudi iz nočnega pajacka ni želela…

 

Posoda je ostala nepomita. Gospodična si je zaželela sobne postrežbe, pa sem ji zajtrk prinesel v sobo. Bom pomil kasneje, medtem ko bom pekel lazanjo, za kosilo. Vajen sem prilagajati se, tako vse življenje počnem, in mi ni težko… v kolikor je tisti, za katerega tako počnem, tega vreden. Žal se je prevečkrat izkazalo, da temu ni tako. Bentiš, tudi jaz samo enkrat živim, in se marsikateri svoji želji odpovedujem, da bi želje drugih upošteval. Popoln bebec, priznam, v svetu ničeve sebičnosti!

 

Kakopak, bilo bi pravljično, nemogoče, ko bi se moje namere uresničile, pa – kruha s sirnim namazom se niti pritaknila ni, in je »zajtrkovala« smokije, sladoled, mleko in sok. Prav, vsaj nekaj je dospelo v želodec. Bo pa za kosilo bolje, bo nadoknadila. Upam.