… za
trohico, vsaj tozadevne, olajšanosti…
Prijatelj
je takole:
»Premalo
pijem, da bi bil sprejemljiv kot pisatelj, očitno sem se tudi premalo kurbal,
da bi smel biti dramatik, in premalo hinavčim, pa v sproti razpoložljive riti
jezik porivam, da bi v svojem kraju bil kulturnik… prestar sem, da bi se
prilagodil, in premlad, da bi hodil po poteh živih mrtvakov.«
(op. p.
v navedku sem samo nekaj vejic dodal, sicer pa ga nisem niti malo, vsebinsko,
spreminjal)
Priznam
– nasmehnil sem se, ob prebranem. Ne vem, če je bil nasmešek z grenkobo
začinjen, zagotovo pa vem, da z veseljem ni bil! Preveč sem izkusil, v tem »poštenem«
svetu, da bi se zmogel njegove »poštenosti« veseliti. Kakorkoli že, ni mi dalo
miru, pa sem (mu) pripisal…
»Glede
prvega – ne vem. Glede drugega – se sprašujem. Glede tretjega pa – mejduš, ko
bi vsaj mrvico ugovora premogel…
Pa niti
ne gre za hojo »po poteh živih mrtvakov«, pač pa bolj za odločitev med biti ali
ne biti – del svinjaka!«
In
tudi:
»Še
nekaj sem pozabil, tebi v (resda jalovo) spodbudo, pa sledeč PS izkažem…
Ti se
vsaj lahko odločaš, oni, katerim je svinjak v krvi, pa se, revčki, ne morejo.«
Da, bil
je čas, v moji mladosti, ko krog sebe nikogar drugačnega-od-vseh-ostalih nisem
poznal, pa sem sebe kot čudnega, kdo ve, morda celo napačnega raziskoval, in…
ko sem, predvsem zahvaljujoč delovanju na področju pisanja, in širitvi obsega
poznanih mi, srečeval, resda redko, le tu in tam, podobne, da, takrat sem
ugotavljal, da pa le nisem sam, da nas je kar nekaj, čeprav se s pretirano
številčnostjo ne moremo pohvaliti, in… ko sem tudi pri njih ugotavljal, da so
uspešni na področjih, na katerih se izkazujejo – mejduš, da ne moreš biti
napačen, če pa skladnost tvojih besed in ravnanj poraja rezultate, in to
takšne, da se jim obči, s svojimi prizadevanji, niti zdaleč ne zmorejo
približati!
Tudi
danes, na stara svoja leta, se ne morem hvaliti s tem, da za jezerce takšnih
poznam, in tudi premorem, v oceanih tistih »mi«, v poplavi neke nevrednosti,
celo ničevosti, vendar – sleherni stik z njimi, pa čeprav le prek zapisane
besede, kot nekakšen obliž deluje, majhen obliž, ki še zdaleč ne zmore prekriti
ene same rane, kaj šele vseh nabranih, a vsaj za nekaj trenutkov blažilno
deluje. Vsaj za nekaj trenutkov.
»Mi,
ljudje«… je vrag, ko se žival začne oblačiti, ko se nauči izgovarjati
nerazumljene ji besede, in ko se ti skuša ob bok postaviti, prav s tem »mi,
ljudje«! Pa ničesar, načeloma, nimam proti živalim, daleč od tega… kadar
ostanejo na mestih, in v vlogah, katere jim je Narava predpisala, namenila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar