Zabave v obilju…

Danes jo je spodaj čakala druga dedmrazova vrečka, in zavoljo nje sva dospela v kuhinjo krepko hitreje, kot nama to običajno uspeva…

 

Nedolgo nazaj, ko sva bila v trgovini, je videla tiste »pištole«, s katerimi »streljaš« vodo. In je hotela eno, a je nisem kupil. Ne v tem, zimskem času…

 

Voda je, kakor za malodane vse otroke, tudi za Malo »magnetna«. Poleti, ko je toplo, ji v maksimalni možni meri ustrežem, in sme »pacati« po mili volji, v teh mrzlih dneh pa sva tovrstno zadevo omejila do skrajnosti, tu in tam, zgoraj, v zakurjenem, kajti… že itak »mora« velikokrat »umivati« roki, in še ni dovolj pozorna, še ne zna dovolj paziti, pa jo moram ne vem kolikokrat preobleči, da ne bi v zmočenem bila. Kakorkoli že…

 

Dedek Mraz se je, ko je darila pripravljal, spomnil na tisto »vodno pištolo«, in je v vrečko dal nekaj podobnega, »pištolo«, s katero je moč »streljati« neke penaste naboje. Pa še nečesa se je spomnil, njene nič kolikokrat izražene želje po trobenti, in je, poleg sladkarij, in neke velike, pisane, okrašene skodelice, primaknil tudi nekakšen »uvod«, nekakšen prehod od želja do trobente (le-to bo dobila jutri), lično leseno frulico…

 

Zdaj imava obilo zabave. Ona strelja, jaz pa moram »napenjati pištolo«, ker način »repetiranja« terja več moči, kot je tista, s katero razpolaga. Ona »igra« na frulico, jaz pa prepričujem ušesa, da jo bo zagnanost slej ko prej minila, pa bo manj parajoče »glasbe«. In uživava, ona v tem, kar počne, jaz pa v njenem zadovoljstvu. Glede snega pa, katerega ima rada, in ga neučakano pričakuje… natanko toliko ga je padlo, da izziva, obenem pa z njim ničesar ni moč početi, vendar… na srečo je darilo dovolj uspešno učinkovalo, pa (ne)snežne razmere ne vplivajo na njeno razpoloženje.