Bilo je vredno!

Ne, ne, ne govorim o svojem življenju, kajti – ko bi v njem bilo karkoli vrednega, bi tudi obstalo, pač pa…

 

Že nekaj časa sem čakal na računa za elektriko. Glede tistega za hiško mi je malodane vseeno, tam nikakršne porabe ni, pa tudi znesek na položnici ne more nihati, glede hiše pa…

 

Če sem za novembrsko porabo plačal sto evrov, me januarska stane… dvakrat sem pogledal zapisan znesek, preden sem očem dopustil verjeti – s provizijo vred štirideset! Da, bilo je vredno…

 

Pospraviti radiator. Resda so bile noči hladnejše, a Malo tako in tako oblečem v izjemno topel pajacek, pa še majčki ima pod njim, obenem pa redno skrbim, da je čez noč pokrita (večinoma ji sicer pretoplo postane, sicer se ne bi odkrivala), medtem ko tudi zjutraj pazim, da je ne more zebsti, dokler se prostor ne ogreje. In tudi grelec za vodo, v kopalnici, praviloma miruje, kadar nje ni doma. Se da tudi z mrzlo umiti, za silo vsaj. Moram biti realen, in upoštevati višino pokojnine, pa nujne stroške (tudi, če ne predvsem z njo povezane), pa še kak dodatek za njeno veselje (kadar ga zmorem izkazati, v različnih podobah, materialnih, kajti čustvenega izkazovanja ji ne primanjkuje, nikoli)…

 

Kakorkoli že, malenkost, ki meni sploh malenkost ni, je blagodarno delujoče dospela v danes. In tudi prihodnji mesec ne bi smelo biti drugače, pa bo moč za nekaj desetakov lažje dihati.