»Imejte se radi«…

Izjemno smešen, obenem izrazito žalosten in butast je poziv, njihov, katerega tu in tam zaznam, in se glasi »imejte se radi«! Čemu?! Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bebci sploh NE vedo kaj (ter predvsem o čem) govorijo! Drug pa ta, da je takšen poziv povsem nepotreben, potemtakem nesmiseln. Pojasnim, kakopak…

 

Prvi razlog…

Z naslovnim pozivom želijo, BOJDA, sporočiti o tem, da naj imajo-radi-DRUGE, oziroma, glede na to, da v svetu bebcev obstaja floskula vse/vsakogar-je-treba-imeti-rad, naj imajo-radi-drug-drugega, vendar…

Kadar želim to izpovedati, potem izrečem/zapišem »imejte JO/GA/JIH radi« ali, v drugi podobi, »imejte radi drug drugega«… kadar pa izrečem/zapišem »imejte SE radi«, takrat ta »se« deluje kot – SEBE! In, ker je to tako, in ker je smiselnost jezika (njegove sporočilne zmožnosti) v logičnosti, ter ob DOMNEVI, da poznajo jezik in ga znajo uporabljati (op. p. domneva je sicer POPOLNOMA ZGREŠENA!), zapišem tudi to, da je besedica »se« (v konkretnem primeru) tisto, čemur pravimo »povratni osebni zaimek«, za le-tega pa velja, da STA OSEBEK IN PREDMET ISTA OSEBA (oziroma stvar), pa – sem v vlogi, da (kot osebek) izkazujem svoj odnos do SAMEGA SEBE, kajti sem tudi predmet tega izkazovanja!

Ja, bebci sila veliko »vedo« o jeziku, in ničesar ne vedo o tem, kaj ter o čem trobezljajo!

 

Drugi  razlog…

Kadar se nekaj samo od sebe že odvija, takrat je povsem nepotrebno, potemtakem tudi nesmiselno, pozivati k temu odvijanju! In človejaki tako in tako blebečejo, da je treba-vse-imeti-rad, obenem pa vedno in redno, na slehernem svojem koraku izkazujejo to, da – imajo radi SE(be)! Ne nazadnje, mislim, da ne gre za prisluhe, kadar zaznavam njihov »NAJPREJ je TREBA imeti RAD SEBE (če želiš imeti rad tudi druge)«, njihovo prepričanje, ki se izkazuje s POPOLNO NEVEDNOSTJO o zadevi, kateri pravimo ljubezen, v bistvu celo z njihovo NEZMOŽNOSTJO za imeti DEJANSKO rad druge! Tudi to malček bolje pojasnim, ali to vsaj skušam narediti…

Najprej - kadar MORAŠ-najprej-imeti-rad-sebe… veš, čustvovanj NI moč ZAPOVEDOVATI, daleč od tega, edina prava so takrat, kadar se SAMA (od sebe) PORAJAJO, natanko takšna, kakršna se, potemtakem iskrena.

Nato – kadar moraš-najprej-imeti-rad-SEBE, takrat… kako želiš živeti?! Domnevam, da ne pogrešim, če zapišem lepo, zadovoljno, v imetju in v žretju, potemtakem ugodno in v ugodju! In vse to lahko nemoteno obstaja IZKLJUČNO takrat, kadar se tvoje obstajanje odvija – po TVOJE, po TVOJIH željah, pričakovanjih! Da, in na tak način dejansko izpoveduješ to, da SE(BE) imaš-rad. Ampak, vidiš, ljubezen, tisti imeti-rad-DRUGE, je POPOLNO NASPROTJE temu tvojemu po-moje, pa takrat, kadar imaš nekoga rad, takrat – želiš NJO/NJEGA/NJIH razbremeniti težav, jim (vsaj) zmanjšati neke nujnosti (obveznosti, opravila, nevšečnosti), takrat želiš neki DRUGI OSEBI (NE sebi!) čim več ugodja ustvarjati, pa – ker nisi bog, ali čarovnik, da bi »iz zraka« čudeže povlekel, moraš (ti drugega ne preostane) težave, obveznosti, opravila NASE prevzemati (posledično to pomeni, da moraš SEBE dodatno obremenjevati, SEBI otežkočati, se SVOJEMU ugodju odpovedovati…), takrat, preprosto (sledeč želji, da bi bilo čim lepše tistemu, katerega imaš rad), deluješ po-NJENO(-govo, -ihovo) in nikakor po-svoje!

Vem, vem, nagoni se utegnejo oglasiti, češ da tako ni moč, da bi na tak način samega sebe (iz)trošil, da bi cepec izpadel, in bi te nekdo drug samo izkoriščal… in, da, pritrdim, tako tudi JE, tam, kjer NAGONSKA SEBIČNOST kraljuje, tam v ljubezni dejansko IZPADEŠ CEPEC, ker se lastnemu življenju odpoveduješ, in to za to, da sme govno čim lepše svojega živeti, vendar – tam, kjer človeka (ali ljudje) delita(jo) prostor, in čas, tam vsak, in vsi, hiti/jo početi v DOBRO DRUGEGA, PA KAKOR SE JAZ ZATE (IN TEBI V KORIST) ODPOVEDUJEM, TAKISTO TI ZAME (IN V MOJE DOBRO) POČNEŠ, in tam, NEIZOGIBNO, pride do kompromisov, do iskanja SKUPNEGA, do živetja tistega MI(DVA), tistega NAM(A) je tako všeč! Tam, EDINO tam dejansko obstaja SKUPNOST, SOŽIVETJE, LJUBEZEN! Redka zadeva, glede na razmerje, številčno, med nagonskimi in razumskimi! Tako redka, da jo je izjemoma zaslediti.

Kadar imaš nekoga (zares) rad (in ne maraš samo ugodij, katera ti le-ta omogoča), takrat TI živiš ZANJ/O, in NE zase (ter obratno, kakopak)!

 

Ja, res je ljubezen čudna zadeva, tako čudna, da tam, kjer se z istim ne hrani, sploh obstajati ne more! In je v svetu bebave, sebične nagonskosti NI.

 

P.S.

V nagonskem »sobivanju« pogosto pride do tega, da nekdo prevladuje in se drug podreja, a teh odnosov, tega podrejanja NE kaže razumevati v podobi ljubezni (imeti-rad-drugega), vsaj ne tiste, ki bi bila usmerjena drugam kot k imeti-rad-SEBE, pa… večinoma so ta podrejanja izkaz želje (potrebe) po tem, da SEBI (vsaj minimalno) ugodje preskrbiš, s tem, denimo, ko, živeč v »skupnosti«, nisi primoran SAM zase skrbeti, SAM nositi bremena svojega obstajanja, pa raje, (vsaj relativno) preskrbljen/a z materialnim (imetjem), z neko (vsaj tozadevno socialno) varnostjo, z nekimi (vsaj tu in tam omogočenimi) zadovoljstvi… nekoga prenašaš, in to počneš izključno zaradi tega, ker se zavedaš, da bi ti brez nje/ga bilo neprimerno težje obstati, morda celo nemogoče.

NE, pri nagonih je VEDNO potrebno upoštevati tisti boj-za-obstanek, le-ta pa se odvija predvsem na temeljih SEBIČNOSTI, da, tistega imeti-rad-SE(BE)!