Oddan
sem že nevesti…
V
opravi temni sije,
in
čaka, da ovije
v svoj
me pajčolan…
da ure,
dneve, leta
nesrečnega
poeta
popelje
daleč stran…
Po
enosmerni cesti…
Do tja,
kjer v pozabi
srce
tišino grabi.
In ni
izdaje več, laži!
Kjer še
poslednji up droban
izkaže
svoj zaman.
In kjer
v naprej ničesar ni.
Oddan
sem že nevesti…
Vem, ne
bo se mi lagala,
nikoli
me izdala,
za
hrbtom mi počela…
le – za
vedno bo objela!
Pa
sploh ne kaže se hudo
pomisliti
na njo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar