Ni najtežje biti sam…

Nikar ne misli, da zmoreš z menoj v korak! Na prekratkih nogah stojiš, mene pa bi kolena bolela, ko bi se kleče podal.

 

»Misliš, da si najbolj pameten?« Velikokrat slišano vprašanje, pa – glede na to, da se pamet z neumnostjo izkazuje, niti pameten ne želim biti, kaj šele najpametnejši!

 

Ni človeka, ki ne bi zmogel po obče, po živalsko, a si tega ne dovoljuje… in ni občega, ki bi zmogel po človeško, in o tem tudi ničesar ne ve.

 

Nikakor ni najtežje biti sam, na to se že v mladosti navajaš, ko, v gneči, le tu in tam sebi podobnega najdeš, krepko težje je biti med govni!

 

Glede na to, da se niti pobrati ne znajo sami, s tal, bi bilo dobro, ko bi bolj pazili na svoja ravnanja.

 

So, ki me prepričujejo, da nisem sam. Očitno me oči varajo, kajti – kadarkoli se krog sebe ozrem, poleg mačk in cuckov nikogar ne vidim.

 

Ne častim dneva mrtvih, preklinjam dneve živih.