Od ust do riti…

Redki so pomniki, ki za psi ostajajo, pa čeprav zmore pes človeku krepko več dati, kot sme človek od sebi podobnih živali pričakovati.

 

V neštetosti mrgolijo nagrobni kamni, na katerih tisti »živel« piše, le tistega »čemu« nikjer ni videt.

 

V bistvu človejaki niso nič posebnega, vsak črv živi od ust do riti!

 

Prijatelj pravi, da je ljubezen nepotrebno breme, ki življenje terja za plačilo…

Kdo ti je kriv, prijatelj, da si kot človek rojen, pa ti je tuja »ljubezen« dvonoge ničevosti?!

 

Vsaka žival je »dobra«, »uvidevna« in »poštena«… kadar nažrta počiva.

 

Od mladega sem sanjal o vseživljenjski ljubezni, a kaj, ko so v svinjaku tovrstne sanje prepovedane!

 

Blagor jim, ne morejo nižje pasti, od tistega kar so.

 

Sebičnosti ne ponujaj dlani, pokvarjenosti ne sprejemaj v življenje! Pa kaj, če boš sam, vsaj v dreku ne boš živel!

 

Človek, ustvarjaj, za to si rojen, vendar ustvarjaj le tisto, česar ne zmorejo požreti.

 

»V dobrem in slabem…« V dobrem biti ne morejo, kakršni so, lahko le dobro (po)žrejo.

Med želodci, mednožji, komolci in ritmi ni bistvenih razlik, le priložnosti niso vsem enako dane.