»Beseda nič ne stane…«

Nimam navade popravljati, spreminjati, celo zanikati lastnih besed, pa – kar sem rekel, to tudi sem rekel.

Kakopak, zmorem jih dopolnjevati, pa z dodatnimi pojasnjevati tisto, kar ni bilo pravilno razumljeno, a za njimi stojim, tudi takrat, kadar se zmotim in napako priznam…

 

Obči pravijo, da »beseda nič ne stane«, in se temu primerno tudi izkazujejo… ko trdijo o lastnih prepričanjih, o nekih »poznavanjih«, pa se kasneje »vlečejo ven«… ko obljubljajo, in to večinoma počno tako, da kasneje obljub ne bodo izpolnili.

Njim je lahko, njih besede dejansko nič ne stanejo, ker ne morejo stati, povsem brez vrednosti so, pa lahko stane samo (za)upanje tistega, ki jih (še) ne pozna, in na lastni koži izkusi vrednost slišanega, pravzaprav NE-vrednost tistega,  ki je izrekel!

 

Besede namreč še kako zmorejo stati, niti zdaleč niso poceni, nasprotno, z njimi, in z ravnanji, katera jim sledijo, zmoreš izgubiti vse, kar imaš, v kolikor se z neko svojo osebnostjo kažeš, zmoreš izgubiti lasten – obraz!

K sreči, njihovi, govna sploh ne vedo, kaj to je.