Človeka v rezervate!

Ko prek sveta smrdljiva reka,

prepolna blata, vse razkraja,

vse bolj se misel mi poraja:

v rezervat človeka!

 

Povsod je opičja narava,

žival se vse glasneje kaže,

da žre, razdira in umaže

njena sebična, trda glava!

 

V govno se bodočnost steka,

živali drugega ni znati

kot le požreti in posrati,

vse bolj neslišen glas človeka!

 

Pa smiselno se, bržčas, zdi,

da bi, v hvaležnosti živali,

v rezervate ga poslali…

naj v njih v miru odtrpi!