Čas ne
zmore vrniti mi sreče,
ki sem
jo okušal prav z vrha neba,
ko zlo
se razširi, da smrad svoj razvleče,
nikdar
več ni dano naprej brez solza…
a zmore
zlu dati njegovo kipenje,
da raste
in zraste prek svojih meja,
pa da
se zagabi mu svet in življenje,
ko v
lastni nesnagi potone do dna…
Ne, čas
mi ne zmore ničesar, kar sveto
mi s
kremplji hudiča je vzeto bilo,
le
kroge vrti, da v njih vse prekleto
se
znajde prav tam, kjer mu ni nič lepo…
da
plača, poplača vsaj malo, kar zruši,
da
skusi kar drugim je sebe sejalo,
da bol
se kopiči v temačni mu duši,
da v
bedi nizkotno bo bedno končalo…
In prav
je! Če dobro se z dobrim ne vrača,
naj bo
vsaj smradovju ustrezno plačilo,
naj
skusi trpljenje, s trpljenjem naj plača,
v
čakanju trenutka ko vse bo minilo…
naj
čaka, naj čaka v neskončnost čakanja,
da v
peklu mu mine do zadnjega smrad,
da
skusi v krvi, da konec svoj sanja,
medtem
ko ga vleče vse bolj v prepad…
Vrtijo
se krogi, edina uteha,
in prav
vsak med njimi za kanček doda,
pa
težka na koncu v samoti je ceha
za vse
kar brezdušno je in brez srca…
ko
znajdeš se tam, kjer ti moralo biti
bi
vselej, nenehno, ker si zgolj tema.
Ne da
se, na srečo ne da se uiti,
vse zlo,
ki ga seješ, pri tebi konča!
Ne, čas
mi nikoli ničesar ne vrne,
pa skrbno
bom pazil, do konca, kako,
ni mar
za podobe brezdušne mi, črne,
kar
iščejo, naj jim tako tudi bo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar