Imam
dom. Vselej sem ga imel, in vselej ga bom imel, kajti nahaja se v meni, ne
glede na to, kje se nahajam jaz.
Je
skromen, majhen, a dovolj prostran, da zmorem vanj sprejeti slehernega človeka,
obenem pa nima dovolj prostora, da bi v sebi dopustil sprijenosti obstajati.
Je nek
nič-posebnega, a v njem je moč najti marsikaj, kar bi drugod povsem zaman
iskal. In je nekaj-posebnega, čeprav se s svojo posebnostjo ne postavlja, pač
pa jo zgolj v bran ohranja, pred vso »normalno« praznino.
Imam dom.
Skušam mu čistost držati, čeprav me ne motijo zaprašene police, muckasta tla,
pajčevine vsepovsod. Zaenkrat vsaj čistejšega nisem spoznal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar