Prijatelj
je objavil fotografijo, pomnik iz davne preteklosti, (tudi) njegove…
Na
sliki sta podobi njegove matere in njega, kot fantiča, ki še zdaleč ni vedel o
tem kaj je življenje, kako bi šele vedel, da bo, zahvaljujoč »lepemu življenju«,
starost brez njega živel! In je šaral prek podobe lastnega obraza, ga križal,
dokler ga ni do konca prekrižal, ga, s posnetka, odkrižal. Pri čemer ni samega
sebe pozabil opredeliti z besedo »niče«…
Ko sem
zagledal objavo, priznam – zabolelo me je. Pa ne samo radi tega, ker ga za
prijatelja imam, pač pa predvsem zato, ker se je podal izničiti nekaj, kar je
izjemno redko najti: obraz, en sam, obraz, s katerim se je rodil, z njim
odraščal, in ga nikoli ni ne z maskami prekrival, ne z vetrovi spreminjal! In
sem mu pripisal, o tem, kako ne bi, in še pridodal sem: še nekoliko nižje, prek
prsnega koša bi moral pacati, kajti tudi tam se redkost nahaja, tista redkost,
ki ve kaj je imeti rad druge(ga), tista redkost, katero boli, še huje kakor
lastna, tuja bolečina, tista redkost, ki se je pripravljena dajati, in se
razdati, brez vprašanja kaj-bom-jaz-od-tega-imel!
Obraz.
Edino, kar še vedno imam. Edino, kar me še drži, zaradi česar zmorem, še vedno,
kljubovati! V svetu pogoltne ničevosti, v svetu sebičnega smradu, v svetu, v katerem
se celo znotraj levjega krdela več uvidevnosti, in ljubezni, najde, kot med »viškovnimi«!
Obraz.
Kar
nekajkrat sem se dvigoval, se na noge postavljal, da sem zmogel moči za iti
naprej. Kljub spoznanemu, kljub vse močnejšemu védenju o tistem, med čemer
obstajam.
Kar
nekajkrat sem črtal s seznama neke vsebine, katere sem si kot svete
opredeljeval, češ da o smislu življenja pričajo. A so odpadale, pa ne zaradi
mene, vse, po vrsti, da je bilo treba vse strožje, vse bolj zahtevno,
neprizanesljivo iskati, ob ugotovitvi, da živali ni moč ne (pre)vzgojiti, ne
(raz)svetliti, da, kakor so že v preteklosti vedeli, govno vedno govno ostane!
Kar
nekajkrat sem ožil obseg tistega vrednega, nečesa, kateremu se kaže posvečati,
ne da bi lasten čas dobesedno v nič, v straniščno školjko, metal! Ožil, dokler
se ni, na koncu, neko »lepšanje sveta« spremenilo v posvečanje tistim redkim,
katere zmorem na prste prešteti, morda celo ene roke, in so vredni, ker v sebi
vredno premorejo! Pa – da bi lasten obraz črtal?!
Ne,
neštetokrat ne! Že tako jih je krepko premalo, za to, da bi se svet drugačen
izkazal! Že tako je dovolj nekih drugih razlogov, zaradi katerih zmorem,
zlahka, lastno rojstvo prekleti, pa da bi brisal tisto, za kar sem se ves svoj
obstoj trudil, kar ničemur, in nikomur, nisem pustil umazati?! Bentiš, ko bi še
brez obraza ostal, ne bi bilo dovolj, da bi le rojstvo preklinjal, tudi
prednike bi moral! In med njimi je bilo kar nekaj bedakov, meni povsem
podobnih, ki so tudi mislili, da zmoreš iz svinj narediti zvezdna bitja. Pa so
lastna življenja namenjali temu, da… so bili, na koncu, razočarani, zagrenjeni,
potolčeni, toliko »lepega« so doživeli, med njimi, »lepimi«, »dobrimi«, »poštenimi«!
Ne
briši si obraza, četudi se bastardno počutiš, ne obžaluj tega, da si kot človek
skušal, in da si bil, prav radi tega, na celi črti poražen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar