Rad imam svoj fotelj…

… udoben je, v njem se prav lepo zleknem, dobesedno pogreznem se vanj, ko mi zadovoljstvo poraja…

 

Čemu ga imam rad?! Ker je mehak, ker me lepo objame, ker je udoben? NE, »rad ga imam« zato, ker v njegovi mehkosti, v njegovem objemu, v njegovi udobnosti SEBI zadovoljstvo najdem. In to MOJE zadovoljstvo, SEBE zadovoljnega, je tisto, kar imam zares rad! Ne fotelja, namesto njega bi lahko bil nek drug, katerikoli, ki bi MENI zmogel isto dajati! Potemtakem…

 

Ko pomislim, imam zares rad SVOJE zadovoljstvo, SVOJE ugodje, SEBE (zadovoljnega)! In takšna je »ljubezen« vse nagonske sebičnosti – dokler MENI godi, zaradi česarkoli, do takrat »imam rad«, če pa na boljše (SEBI) naletim, bom pa na poprejšnje pozabil…

 

Smola, velika smola, kadar neumnost niti tega ne pozna, o čemer »ve«, kadar sebičnost NE ve tega, da imeti-rad-nekoga(nekaj) pomeni lastno zadovoljstvo (SEBE) dajati v zadnji plan! In tudi odpoveš se mu, potemtakem sebi (svojim željam, potrebam, svojemu zadovoljstvu) zato, da tistemu, k(og)ar imaš rad, njegovo porajaš!

 

Da, res je, čustvujejo, tudi radi imajo, v to ne dvomim, le – beda možganska niti tega NE ve, kaj/koga ima dejansko rada! Pa živi v bedi, lastni, v bedi, v kateri laž postane nekaj tako vsakdanjega, običajnega, samoumevnega, rutinskega, da o drugem, kot o praznini, o odsotnosti vrednega, ne more pričati, vendar – ni mi jih žal, zaslužijo si drug drugega!