Hja…

Teden, v katerem naj bi delal… a sem krepko manj, kot sem mislil, da bom. Teden, v katerem naj bi se tudi spočil… a sem še bolj utrujen, kot sem bil na njegovem začetku…

 

Načrtovanje je hudičeva zadeva. Z njegovo pomočjo zmoreš neke korake usmerjati, v neko pričakovano… da bi, kasneje, ugotovil, da so sicer bili zastavljeni v pravo smer, le da do predvidevanega niso zmogli dospeti, v okolju, v katerem, namesto pravilnega, nepravilno velja.

 

Z njegovo pomočjo zmoreš zastaviti neko gradnjo, gradnjo lastnega življenja, kakopak… da bi naknadno ugotovil, da si samo skušal graditi, dejansko pa si samega sebe v nič metal, pa čeprav so bili postopki pravilni, a v okolju, v katerem do življenja ne dospevajo, pač pa jim je samo obstajanje tisto pomembno, ne, v takšnem okolju je slednje življenje izključno zato, da se v nekih preglednicah časa, v nekih leksikonih, enciklopedijah znajde. Kot povsem nesmiselno, kakopak.

 

Z njegovo pomočjo zmoreš domnevati s čem razpolagaš, pa zmoreš, posledično, tudi o neki lastni vrednosti ugotavljati… da bi, skozi čas, ugotovil obstajanje zadev, nekih vsebin, ki so samo tebi, ter nekim redkim, poleg tebe, pomembne, medtem ko se nagoni le za žretjem, imetjem in zabavo ženejo. V okolju, ki naj bi sicer človeško bilo, a ni. Kakorkoli že…

 

Vsaj v eni zadevi pa teden doseže svoj namen – ko dospe, s svojim iztekanjem, do trenutka, da se pričakovanja in želje uresničijo, da je čakanje nagrajeno! Ko nastopi trenutek, in za njim tudi obilo drugih, ko Sonko spet meni žari, in ko, pod njegovim nebom, neko resničnost, neko čistost, nek dejanski rada-te-imam vsrkavam, z vsemi porami, in na vso moč! In to je krepko pomembnejše, meni, od vsega neoddelanega, in od spočitosti, do katere mi ni uspelo priti.