Hudiču nič več…

Ni mi do spak, ni do mrčesa,

ki se razleza v prav vse smeri,

da bi dospel v neka svoja nebesa,

pa da s seboj tudi njih zasmradi…

 

Ni mi do sprijene, tumpaste biti,

ničesar ne ve, in ničesar ne zna,

a ko poda med enake se riti,

rada si misli, da nekaj velja…

 

Ni mi do hleva, do dreka, do blata,

mi do brezdušja, brezsrčnosti ni,

v smradu kar pade še samo smrad rata,

meni pa ni, da mi v smradu diši…

 

K sreči mi volja izbire je dana,

k sreči vsaj njej ne izgublja se moč,

k sreči premnoga odvrača me rana,

da bi se znašel skoz' blato gredoč…

 

Še znam objeti, še znam goreti,

še znam dajati, in zbujati dan,

a vendar ne niču, naj v peklu mu sveti,

naj v peklu se cvre blišč njegov, ves zlagan…

 

Še znam, in znal bom dokler mi bo mene,

da se razdam, da ne pojdem v nič.

Le – nič več ne sili me, nič več ne žene,

da nudil bi tam, kjer gosti se hudič!