Kolikor me spomin ne vara…

Nisem veren. Res je, nekoč sem veroval. V Iskrenost, lahko ji tudi poštenost rečeš. V Dobroto, ki se predvsem z uvidevnostjo izkazuje. V Ljubezen, v čista, nesebična čustvovanja, ki potrebujejo lastno življenje življenju nekoga drugega podrejati. V Človeka! Verjel, iskal, po iskanem hrepenel… a prenehal iskati, po vseh udarcih, katere sem v iskanju doživel, po vseh spoznanjih, ki o živalih v človekovem telesu govorijo!

 

Nisem veren. Sem pa med tistimi, ki ne »vedo« sami od sebe, pač pa morajo za to, da nekaj zares vedo, delati, spoznavati, ugotavljati. Pa sem, čeprav nisem veren, v želji, da bi več vedel tudi o takšnem pojavu, kakršen je verovanje, spoznaval neke »božje zapovedi«, neke »božje opredelitve«, neka prepričanja (ki v občosti popolnoma izgubijo značilnosti prepričanj, kajti prepričanje terja doslednost, terja zvestobo, terja to, da se po njem tudi ravnaš!), kakopak tista, ki se nanašajo na obstoj »boga«…

 

Nisem veren. A besede, ki neposredno o »bogu« govorijo, so mi sprejemljive, še več, ljube so mi, kajti z njimi je moč opisovati – človeka! Da, človeka, in ne povprečne dvonožnosti, sila nerodne, in umazane, posledice človekove napake, izkazane s križanjem z živaljo! »Bog« namreč govori prav o tistem, kar mi ni samo sprejemljivo, pač pa je nujno potrebno za to, da je sploh moč o nekih socialnih bitjih govoriti, o nekih skupnostih, katerih ne drži skupaj najprimitivnejši nek osebni interes, pač pa so skupnosti izključno zato, ker samo v skupnem sebe kot celoto posameznik zmore videti!

 

»Bog«?! Iskrenost. Skromnost. Poštenost. Dobrotnost. Samo-odpovedovanje. Ljubezen.

Oni?! Hinavščina, zahrbtnost, lažnivost, preračunljivost, pogoltnost, sebičnost, izkoriščanje, pokvarjenost!

 

Bentiš, ko o vsem tem malček pomislim – lahko so veseli, da »je Kristus živ« samo v njihovih blodnjah, kajti – ko bi zares živel, ko bi zares obstajal, kot bog, vsemogočen, moder, pravičen, bentiš, da bi, kljub vsemu svojemu usmiljenju, le z roko zamahnil, in jih, kot edino dejansko nesnago vesolja, v trenutku, enem samem – zbrisal z Zemljinega obličja! Za vedno!

 

Da, nisem veren. A kolikor me spomin ne vara, si upam trditi, da o verovanjih vem krepko več, kot »ve« povprečen butec. In da tudi o tem butcu vem bistveno več, kot sam o sebi »ve«! Obenem pa vem, da NE-logičnosti v praksi, v dejanskosti NE morejo obstajati, pa tam, kjer se kot svinje izkazujejo, tam niti trohice boga, ko bi zares obstajal, ne bi bilo, in obratno – ko bi bog obstajal, potem ne bi bilo njih!

 

Njihovo verovanje, tisto dejansko?! V lastno ugodje, v lasten želodec, v lastno rit, v lastno mednožje, posledično tudi v edinega »boga«, katerega zares »spoštujejo«, čeprav ga mažejo (kako bi drugače, ko pa so sami umazani?!), »spoštovanega«, ker je njim, in med njimi, z njim moč »vse kupiti«. Da, ves drek, ki obstaja, in se na prodaj ponuja, vse nevrednosti, dejanske, ki njim, povsem nevrednim, neke njihove »vrednosti« pripisujejo. »Bog« denar.

 

Nisem veren, ne, nič več! Vsega tistega, v kar sem, nekoč, ko še njih nisem poznaval, verjel, je namreč tako prekleto malo, med njimi »poštenimi, dobrimi, ljubečimi«, da se v to ne splača verovati. Preveč zagreni, preveč udarja, takšno verovanje!

 

»Kristus je živ.« Gledam jih, v bebave face neobstoječe dobrotnosti odete, kako svojega »boga« obznanjajo, in si mislim – dobro, naj vsaj tistega nekaj kratkega časa, ki ga v svoji »bogaboječnosti« izkazujejo, z žlobudranjem nekih molitvic, pa z žretjem »velikonočnih dobrot« (uboga lakota, večna, ki ob potici do naslade dospeva!), naj vsaj v tem času Svet počiva! Se bo kmalu spet izkazoval s trpljenjem, z lakoto, z umiranjem…